Starejši, kot smo, pomembnejše je, da možgane in mišice uporabljamo, treniramo in se s tem upiramo degeneraciji. Prav zato so razni tečaji za upokojence in univerze za tretje življenjsko obdobje dobri tako za duševno kot tudi za telesno zdravje starejše populacije.
Psihologinja Nataša Grof verjame, da je vseživljenjsko učenje ne le nujno, temveč hkrati tudi neizogibno. »Učenje je po definiciji proces spreminjanja navad ali vedenja zaradi izkušenj z razmeroma trajnim učinkom. Nove izkušnje pa pridobivamo ves čas in na njihovi podlagi prilagajamo svoje vedenje, da je učinkovitejše,« razloži.
Je pa razlika, če se učimo načrtno – sogovornica trdi, da je ta oblika učenja zdaj pomembna bolj kot kadar koli. »Nikoli prej ni ena sama generacija doživela toliko sprememb na področju vseh možnih znanosti in tehnologij ter občutila tako velikih sprememb v vrednostnem sistemu,« pojasnjuje. Po njenem mnenju se moramo ljudje na te spremembe prilagoditi čim prej, sicer ne bomo mogli več funkcionirati. To pa pomeni nenehno izobraževanje in usposabljanje.
»Učimo se delati z novimi računalniki in posodobljenimi operacijskimi sistemi, telefoni, avtomobili. Za vse to potrebujemo boljše znanje tujih jezikov. Nekateri tuji jeziki pri nas niso bili tako pomembni, zdaj je japonščina v poslovnem svetu nepogrešljiva. Učimo se pravilnejšega gibanja, drugačnih in kakovostnejših medosebnih odnosov in še bi lahko naštevala,« pravi Grofova.
»Učimo se delati z novimi računalniki in posodobljenimi operacijskimi sistemi, telefoni, avtomobili, učimo se pravilnejšega gibanja, drugačnih in kakovostnejših medosebnih odnosov …«
Nenehno učenje in izobraževanje pripomoreta k natreniranim možganom
Če se želimo v sodobnem svetu znajti, potrebujemo določena znanja, ki jih pred dvajsetimi leti nikakor nismo mogli pridobiti v srednji šoli, saj še niso obstajala. »In že čez pet let bomo morali vedeti nekaj, o čemer se nam trenutno niti še ne sanja, da bi lahko obstajalo,« doda Nataša Grof.
Izpostavi, da nenehno učenje in izobraževanje pripomoreta k natreniranim možganom. »Možgane si lahko predstavljamo kot mišico – več, kot jo bomo uporabljali, močnejša bo. In starejši, kot smo, pomembnejše je, da možgane in mišice uporabljamo, treniramo in se s tem upiramo degeneraciji. Razni tečaji za upokojence in univerze za tretje življenjsko obdobje so nekaj najboljšega za najstarejši del naše družbe. Trenirajo možgane, držijo korak s časom in še družijo se, kar ima dokazano pozitivne vplive na telesno in duševno zdravje,« poudari.
Starejše najbolj zanimajo umetnostna zgodovina, geografija in angleščina
Tudi pandemija koronavirusa torej ni prekinila prizadevanj za vseživljenjsko izobraževanje Slovencev. Na Univerzi za tretje življenjsko obdobje (UTŽO) v Ljubljani je v septembru potekal vpis v novo, že 37. študijsko leto. Do 25. septembra je bilo vpisanih že 2950 starejših študentov v 264 študijskih skupin, je pa zaradi epidemioloških razmer v državi vpis letos izjemoma potekal po telefonu in elektronski pošti.
Kaj pa starejše najbolj zanima? »Največ udeležbe beležimo v izobraževalnih programih umetnostna zgodovina (21 %), geografija (13 %), angleščina (11 %), zgodovina (10 %) in računalništvo (8 %). Sledijo naravoslovni programi, drugi jezikovni programi (kitajščina, latinščina, francoščina, nemščina, španščina, portugalščina, italijanščina, ruščina), program za medsebojne odnose in sporazumevanje, slikarstvo, keramika, kaligrafija, etnologija, antropologija, arheologija, ustvarjalno pisanje, kultura bivanja, umetniška fotografija in drugo,« pravi Alijana Šantej, vodja UTŽO. Pojasnjuje, da so udeleženci predvsem upokojenci, je pa UTŽO namenjena tudi starejšim na prehodu v upokojitev (starejšim delavcem) in starejšim brezposelnim.
Udeležence želijo pripraviti na izobraževanje na daljavo
Interes udeležencev, da se izobraževanje iz preteklih študijskih let nadaljuje, ostaja, a Šantejeva pravi, da uresničevanje tega vsaj do neke mere omejujejo dane razmere. »Nekaj študijskih skupin se je odločilo za izobraževanje na daljavo (predvsem preko Zoom programa), nekaj pa se jih je odločilo, da začasno prenehajo z obiskovanjem UTŽO in se vrnejo, ko se stanje umiri in normalizira. Spet drugi izražajo močno potrebo po skupinskem učenju in socialnih stikih, torej potrebo po odnosih in srečevanjih v živo, kar je razumljivo, saj socialna osama vodi tako v psihična kot fizična bolezenska stanja,« stanje povzame vodja UTŽO.
September so namenili brezplačnemu usposabljanju udeležencev in mentorjev UTŽO za vključitev v izobraževanje na daljavo in Šantejeva ob tem dodaja, da je bilo že v času epidemije, torej od marca do maja 2020, v izobraževanje na daljavo vključenih približno 29 odstotkov študijskih skupin. »Ta odstotek želimo z računalniškim usposabljanjem še dvigniti, da smo bolje pripravljeni za uporabo digitalnih orodij v primeru poslabšanja situacije. Seveda pa se vsi zavedamo, da izobraževanje na daljavo ne more nadomestiti osebnih stikov, druženja v živo, odnosov, ki se gradijo v skupini,« še poudari sogovornica.
Odrasli imajo veliko različnih možnosti za izobraževanje
V Sloveniji imamo več aktivno delujočih mrež različnih organizacij, ki razvijajo, promovirajo in izvajajo izobraževanje za odrasle in za starejše odrasle: »Mrežo 34 javnih organizacij za izobraževanje odraslih, ki so jih ustanovile občine, ter mrežo več kot 50 nevladnih organizacij, t. i. univerz za tretje življenjsko obdobje, ki povezuje nad 1000 mentorjev in nad 1000 prostovoljcev,« pravijo na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ). Tudi ponudba neformalnega izobraževanja je bogata – mednjo spadajo programi za pridobivanje temeljnih in poklicnih kompetenc za odrasle, stare 45 let in več, ki so nižje izobraženi in delovno aktivni, ter programi medgeneracijskega sodelovanja in osebnega razvoja, kot so denimo študijski krožki in programi univerz za tretje življenjsko obdobje. »MIZŠ finančno podpira tudi izvajanje informativno svetovalne dejavnosti, s poudarkom na vključevanju ranljivih skupin odraslih, različne promocijske aktivnosti, usposabljanje učiteljev ipd.,« dodajo.
Privlačna oblika neformalnega učenja, študijski krožki, delujejo pod okriljem različnih organizacij. »V letih od ustanovitve so se razvijali, število ljudi, ki se vključujejo vanje, narašča, predvsem radi pa se vanje vključujejo starejši odrasli, še posebej ženske,« pravijo na MIZŠ. Študijski krožki po njihovem spodbujajo različne skupine odraslih k učenju, spodbujajo njihov osebni razvoj, prispevajo k razvoju lokalnih okolij, z njihovo pomočjo pa se »povsod tam, kjer delujejo, ohranjata naravna in kulturna dediščina«. Spodbujali naj bi tudi druženje med ljudmi v čezmejnem okolju.
Vključenost v vseživljenjsko učenje v Sloveniji
Podatki Eurostata kažejo, da je vključenost odraslih (25 do 64 let) v vseživljenjsko učenje v Sloveniji leta 2018 znašala 11,4 %, kar je nekoliko višje od povprečja EU, kjer znaša 11,1 %. A na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ) menijo, da to ni dovolj. »Vseživljenjsko učenje mora postati vrednota, vloga države pa je, da vzpostavi sistem, ki omogoča realizacijo tega cilja. To je tudi razlog, da je Strategija razvoja Slovenije 2030 zastavila zelo ambiciozen cilj, in sicer, da bo leta 2030 kar 19 % odraslih, starih med 25 in 64 let, vključenih v vseživljenjsko učenje,« so dejali ob začetku Tedna vseživljenjskega učenja (TVU), ki je letos potekal od 4. septembra pa do 9. oktobra. Po celi državi je bilo v sklopu kampanje TVU organiziranih okrog 3500 dogodkov.
Starejše skušajo usposobiti za neodvisno in samostojno uporabo novih tehnologij
Tudi v okviru programa Tretja kariera, ki poteka vsak dan od ponedeljka do petka v inovativnem središču Simbioza BTC City Lab, se odvijajo različne brezplačne delavnice digitalnih veščin za osebe, starejše od 55 let. Teh se na letni ravni udeležuje med 1000 do 1200 udeležencev. Brigita Dane, vodja projektov, pove: »Preko našega trajnostnega projekta Simbioza Šola pa učenci in dijaki slovenskih osnovnih in srednjih šol e-opismenjujejo starejše v lokalnih skupnostih prek medgeneracijskega sodelovanja in povezovanja ter prostovoljstva. V letu 2019 je bilo projekt vključenih kar 18.573 vseh udeležencev, od tega 7.116 starejših, ki so se udeležili delavnic uporabe računalnika in pametnih telefonov.«
Starejšim torej pomagajo pri prvem stiku z računalnikom, pametnim telefonom, internetom in ostalimi modernimi tehnologijami, »z namenom ustvarjanja edinstvene vzajemne priložnosti učenja, ki dopušča razvoj inovativnosti in nenehne izboljšave za še učinkovitejša učna okolja, ki so še bolj občutljiva na individualne razlike med našimi starejšimi uporabniki«. Starejše skušajo na osnovi koncepta vseživljenjskega učenja usposobiti za neodvisno in samostojno uporabo novih tehnologij in jih tudi aktivno vključujejo v razvoj novih inovativnih rešitev, ki so prilagojene njihovim željam in potrebam.
V času epidemije so skupaj s partnerji lansirali projekt ČvekiFON, brezplačni klepetalnik za starejše, ki po besedah Danetove zelo uspešno deluje še danes. Pripravili so tudi številne video tutoriale in podobno, od septembra naprej pa izvajajo delavnice v živo, seveda skladno z vsemi ukrepi in priporočili.
