Sistemi za pridobivanje elektrike in toplote s pomočjo sončne energije, ki so na strehah, omogočajo bistveno večje izkoristke kot na fasadah, zato je treba takšno naložbo temeljito pretehtati.
»Fasade so lahko namenjene tudi pridobivanju električne in toplotne energije, a je ponudnikov takšnih sistemov v Sloveniji malo,« pravijo poznavalci. Zakaj takšne rešitve niso bolj priljubljene?
»Če govorimo specifično o fasadnem ovoju kot delu stavbe, ki ga želimo izkoristiti za pridobivanje elektrike s pomočjo sončnih celic ali toplote s solarnimi kolektorji, se moramo najprej zavedati omejitev,« pojasnjuje dr. Mitja Košir s Katedre za stavbe in konstrukcijske elemente (KSKE) na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo.
Slabša osončenost in zahtevna konstrukcija
Prva omejitev je po njegovih besedah ta, da imamo na fasadi veliko oken – in to predvsem na delih fasade, ki so najbolj izpostavljena sončnemu sevanju, torej na južno orientiranih fasadnih površinah. »Sisteme za pridobivanje elektrike ali toplote bomo tako lahko namestili le na tiste dele fasade, kjer oken ni, razen v posebnih primerih, kjer so sončne celice integrirane v senčila, recimo v brisoleje,« pojasnjuje.
Kot drugo omejitev Košir izpostavi pomanjkanje zadostne izpostavljenosti direktnemu sončnemu sevanju, ki še omogoča ekonomsko upravičenost takšnih sistemov – okoliške stavbe, drevesa in teren namreč pogosto senčijo fasade do te mere, da izplen električne ali toplotne energije enostavno ne upravičuje naložbe. Količina proizvedene elektrike na fasadi bo tako vedno manjša kot na strehi, saj so manj senčene in bolje orientirane.
Dodatna omejitev pri uporabi takšnih sistemov na fasadah so po Koširjevih besedah še specifične zahteve pri pritrjevanju. »Sončne celice in solarni kolektorji potrebujejo namensko podkonstrukcijo, vsaj pri sončnih celicah pa jih je treba prezračevati na zadnji strani s t. i. zračnim oziroma prezračevanim kanalom. Takšne zasnove stavbnih ovojev so veliko bolj kompleksne in posledično dražje za izvedbo kot enostavni kontaktni sistemi s tankoslojno fasado,« razloži strokovnjak.
Se je aktivnim fasadam torej bolje izogniti? »Glede na vse naštete omejitve je pametno zelo dobro premisliti o smiselnosti takšnega izkoriščanja sončnega sevanja. A če inženirske analize pokažejo, da je naložba upravičena, ne vidim razloga, da se jih ne bi izvajalo,« sklene.
Sončno sevanje na fasado lahko izkoristimo tudi drugače
Poleg sončnih celic in klasičnih solarnih kolektorjev pa lahko sončno sevanje, ki pade na fasado, izkoriščamo tudi drugače. Košir izpostavi denimo zračni solarni kolektor, ki namesto vode segreva zunanji zrak, ta pa se potem predogret dovaja v stavbo. »Takšen sistem je lahko uporabljen za naravno prezračevanje in je torej popolnoma pasiven, ali pa je uporabljen skupaj z mehanskim prezračevalnim sistemom. V obeh prezračevalne toplotne izgube stavbe precej zmanjšamo,« pojasnjuje strokovnjak.
Dodaja, da na soroden princip delujeta tudi t. i. Trombe-Michelova stena in neogrevan steklenjak – oba lahko integriramo v stavbni ovoj in uporabljamo za pasivno ogrevanje stavbe: direktno z ogrevanjem zraka ali pa posredno, kjer sončno sevanje segreje masiven gradbeni element (recimo armirano betonsko ali kamnito steno), ta pa s časovnim zamikom sevalno oddaja toploto v notranjost stavbe. »Vsekakor pa je tako kot pri sončnih celicah in solarnih kolektorjih treba tudi pri takšnih rešitvah pretehtati učinkovitost in izplen energije glede na strošek izvedbe,« opomni.
V Sloveniji imamo nekaj primerov predvsem večjih poslovnih stavb, kjer so fotovoltaične celice za proizvodnjo električne energije nameščene v stekleno fasado stavbe. Ena izmed bolj prepoznavnih je zagotovo Kristalna palača v Ljubljani, ki ima s sončnimi celicami prekrit južni del fasade.
