Slovenija je v zadnjih letih sprejela še odločnejše zaveze za prehod na trajnostno gradnjo stavb, za razogljičenje stavbnega sklada in za gospodarno ravnanje z viri in energijo v stavbah. »A časa za prenos tehnološko inovativnih in hkrati gospodarnih rešitev za gradnjo in bivanje v visokoenergetsko učinkovitih stavbah v konkretne projekte je malo,« opozarja strokovnjakinja z Gradbenega inštituta ZRMK Marjana Šijanec Zavrl.
Novo zgrajene občinske ali javne stavbe morajo biti skoraj nič-energijske (sNES) že od 31. decembra 2018, od 31. decembra 2020 pa velja, da morajo biti take vse na novo zgrajene stavbe. Kot ugotavlja Danijel Muršič, direktor družbe Menerga, investitorji praktično nimajo več druge možnosti, kot da gradijo po določenih standardih in se približajo profilu skoraj nič-energijske stavbe. »Naprednejši investitorji naredijo še korak naprej in se pripravljajo na leto 2050, ko nove zgradbe ne bodo več uporabljale fosilnih goriv,« pove. Doda, da nove zgradbe naprednih investitorjev tako dobijo tudi novo obliko priprave energenta, tudi na primer izrabo plitve geotermalne energije s pomočjo geotermalnih toplotnih črpalk, ki skrbijo za pripravo ogrevalne in hladilne energije v zgradbi.
Na praktičnih primerih preverili različne tehnične rešitve
Države članice EU so pripravile akcijske načrte za gradnjo zgodnjih sNES še pred polno uvedbo zahtev evropske direktive (EPBD), ki zahteva gradnjo po sNES merilih po zaključku leta 2020 oziroma 2018. »Večina držav po Evropi je že pripravila zakonodajo na področju gradnje skoraj nič-energijskih stavb, druge še zaključujejo s pripravo tehničnih predpisov,« pravi izr. prof. dr. Marjana Šijanec Zavrl, vodja centra za bivalno okolje, gradbeno fiziko in energijo na Gradbenem inštitutu ZRMK. Doda, da so v prehodnem času države na praktičnih primerih preverjale različne tehnične rešitve za gradnjo visoko energijsko učinkovitih stavb, ki ciljajo na doseganje pričakovanih meril za sNES. »Da bodo sNES stavbe postale tržno sprejemljiva tehnologija, je treba zasledovati ekonomiko vseživljenjskih stroškov, hkrati pa znižati začetne stroške sNES z inovativnimi tehnološkimi rešitvami,« opozarja strokovnjakinja.
Potrebujemo več sistematičnega spremljanja
Tako Muršič kot Šijanec Zavrlova se strinjata, da potrebuje področje skoraj nič-energijske gradnje v Sloveniji več sistematičnega spremljanja napredka, doseženih učinkov in pridobljenih izkušenj, ovir, potreb po usposabljanju glede novih naprednih tehnologij in spodbude za integracijo novih tehnologij najprej v demonstracijske, kasneje tudi v druge sNES projekte. »Izkušnje pri enostanovanjskih stavbah so seveda bogatejše kot pri drugih vrstah sNES,« pojasni strokovnjakinja.
Doda, da je Slovenija v zadnjih letih sprejela še odločnejše zaveze za prehod na trajnostno gradnjo stavb, za razogljičenje stavbnega sklada in za gospodarno ravnanje z viri in energijo v stavbah. »Seveda nam ostaja le malo časa za prenos tehnološko inovativnih in hkrati gospodarnih rešitev za gradnjo in bivanje v visokoenergetsko učinkovitih stavbah v konkretne projekte,« opozarja Marjana Šijanec Zavrl in doda, da številni primeri dobre prakse na področju gradnje trajnostnih, visoko energijsko učinkovitih stavb v Sloveniji vendarle dajejo razlog za optimizem pri doseganju sNES zahtev.
Nujen je sistemski prehod na obnovljive vire
Kako pa zahteve po skoraj nič-energijski gradnji vplivajo na energetsko obnovo zgradb? »Akcijski načrt za gradnjo skoraj nič-energijskih stavb med drugim predvideva tudi izvedbo ene tretjine energijske prenove stavb skladno s sNES merili, kar poleg visoke energijske učinkovitosti pomeni tudi nujen (sistemski) prehod na obnovljive vire energije,« odgovarja Marjana Šijanec Zavrl. Poudari, da tak načrt ni le izziv za posamezno stavbo, temveč v veliki meri tudi naloga nacionalnega in lokalnih konceptov načina oskrbe z energijo. »Gradbeno zakonodajo čakajo spremembe v smeri operativnih meril za načrtovanje sNES in sNES prenove.«
»Projektna dokumentacija, ki nastaja glede na dejstva, da morajo biti vse nove zgradbe skoraj nič-energijske,« je vse zahtevnejša, pa pravi Danijel Muršič. »Gradbena fizika, ki vpliva neposredno na transmisijske izgube, je definirana tako, da so doseženi optimumi prehodnih koeficientov gradbene konstrukcije, prezračevalne naprave pa gredo v smeri izjemno visokih temperaturnih izkoristkov, tja proti 90 odstotkom,« pove. Prepričan je, da so stroga merila, ki so zastavljena na področju energetske prenove stavb, prava, saj je »le s strožjimi merili nadzorovanja dejanske izvedbe mogoče doseči energetsko obnovo in trajnostni razvoj«. Ocenjuje, da je morda nadzora nad izvajanjem tovrstnih prenov in gradnje objektov premalo, vendar pa meni, da se investitorji večinoma zavedajo, da ne bodo dobili uporabnega dovoljenja, če njihovi prenovljeni ali novi objekti ne bodo zadostili novim merilom.
So boljše pasivne ali skoraj nič-energijske stavbe?
»Še vedno se v praksi pojavljajo razprave o tem, ali so boljše pasivne ali skoraj nič-energijske stavbe. A dilema je zgolj navidezna,« meni Marjana Šijanec Zavrl. Pojasni, da je pasivna hiša uveljavljena tržna oznaka za sicer dodobra tehnično razdelan koncept gradnje, ki ga sistemsko podpira tudi industrija z izbrano tehnologijo. »Gre za optimizirano energijsko učinkovito zasnovo stavbe – torej predvsem čim manjše stroške in sistemsko podporo želeni kakovosti. Gradnja v pasivnem standardu, ki smo jo pri nas spoznali v povezavi s subvencijami Eko sklada, je ena od (pomembnih) oblik priprave trga na sNES,« doda.
»Ambicije sNES kriterija pa so mnogo širše,« pravi sogovornica. Koncept skoraj nič-energijske stavbe izhaja iz presoje stroškov energijske zasnove v življenjski dobi, v ospredje postavlja energijsko učinkovitost, stavi na uporabo obnovljivih virov energije (OVE) in na proizvodnjo energije iz OVE na stavbi in v bližini, z različnimi oblikami shranjevanja energije (toplotni hranilniki, baterije, električna vozila, interakcija z omrežjem) in s pametnimi tehnologijami omogoča fleksibilnost stavbe pri rabi in oskrbi z energijo, daje uporabniku možnost nadzora nad energijskimi tokovi in zagotavlja optimalno bivalno ugodje za uporabnika.
Potrebe po energiji lahko pokrijemo z OVE
»Za pripravo hladilne in grelne energije v pasivni stavbi lahko uporabimo geotermalne toplotne črpalke in plitvo geotermalno energijo, za pripravo električne energije pa na primer sončno elektrarno,« pravi Muršič. »Z doslednim načrtovanjem energetske učinkovitosti v zgradbi lahko fotovoltaični paneli, ki jih namestimo na streho zgradbe, zadostijo vsem potrebam po energiji, torej proizvedejo vse kWh, ki jih potrebuje geotermalna toplotna črpalka ali prezračevalna naprava za obratovanje objekta čez vse leto,« poudari sogovornik.
Marjana Šijanec Zavrl poudari, da sNES stavbe tudi znatno prispevajo k razogljičenju stavbnega fonda oz. k izpolnjevanju obveznosti države glede povečevanja energijske učinkovitosti in deleža OVE v sklopu podnebno energetske politike. »Skoraj nič-energije stavbe imajo lahko več obrazov, vendar jim je skupen krovni cilj in ta je ne nazadnje razogljičenje stavbnega sklada.«
Treba je poskrbeti za tehnološki preboj nizkoogljičnih tehnologij v gradbeništvu
Po letu 2000 se v Sloveniji precej posvečamo izboljšanju energijske učinkovitosti stavb, prehajamo na okolju prijaznejše vire in s tem tudi učinkovito zmanjšujemo emisije toplogrednih plinov (TGP) stavb v fazi njihove uporabe. »Ciljem na področju nizkoogljičnega, z viri in energijo učinkovitega trajnostno grajenega okolja se bomo lahko približali le, če bomo pravočasno poskrbeli za tehnološki preboj nizkoogljičnih tehnologij v gradbeništvu in stavbah in morda še pomembneje, če bomo pravočasno preoblikovali vrednostno verigo v graditeljstvu in izkoristili sodobne izzive kot zagonski moment za panogo,« izpostavi izr. prof. dr. Marjana Šijanec Zavrl, vodja centra za bivalno okolje, gradbeno fiziko in energijo na Gradbenem inštitutu ZRMK.
Doda, da bodo sicer v tradicionalno razdrobljenem, obrtniško naravnanem globalnem trgu tehnološke inovacije za trajnostne stavbe (kot na primer super izolacijski materiali, dinamične zasteklitve, v stavbni ovoj integrirane PV tehnologije, razgradljive in reciklabilne stavbne komponente, večfunkcijski toplotni ovoj stavbe, prefabricirane komponente z integriranimi komponentami za npr. proizvodnjo elektrike iz sonca, prezračevanje, akumulacijo, IKT rešitve, ki omogočajo preobrazbo potrošnika v proaktivnega uporabnika integriranega v energetsko omrežje) le težko našle pot do množične uporabe.
Investitorji vse bolj pripravljeni vlagati v sodobne tehnologije
Država spodbuja gradnjo pasivnih zgradb predvsem skozi gradbeno zakonodajo. »Morda bi bilo treba dodati še več spodbud, da bi poleg minimalnih faktorjev učinkovitosti pri gradnji objektov lahko načrtovali še bolj energetsko samooskrbne stavbe. Da bi torej stavba lahko dosegla dovolj potrebne energije s pomočjo sistemov, ki bi bili nameščeni neposredno na njo – na primer s pomočjo fotovoltaičnih panelov – in da bi na ta način pridobili dovolj energije za obratovanje sistema ogrevanja, v nizkoenergijskih hišah tudi hlajenja in prezračevanja,« predlaga Danijel Muršič in doda, da moramo pri tem ljudem zagotoviti najbolj optimalne pogoje bivanja.
Meni, da bo v letu 2021 še naraslo zavedanje, da moramo graditi nizkoenergijske zgradbe oziroma da se moramo približati cilju EU do leta 2050, ko ne bomo več uporabljali fosilnih goriv. »Investitorji se k temu vse bolj nagibajo, imajo dovolj posluha, da naročijo posamezne študije, ki jim osvetlijo pot do nizkoenergijskega objekta, hkrati pa vidijo, da je takšno vlaganje smiselno,« izpostavi sogovornik in doda, da se lahko družba spremeni le na tak način. Verjame, da bomo po epidemiji Covid-19 začeli bolj ceniti zdravje ljudi in da bomo za njegovo doseganje pripravljeni narediti veliko več. »Zato pričakujem, da bodo kakovostni objekti nizkoenergijski in primerno prezračevani ter da bomo v še večji meri uporabljali obnovljive vire energije in geotermalne toplotne črpalke za zagotavljanje toplotne in hladilne energije vse iz enega vira in ene naprave,« doda.