“Zadnjič sem v trgovini opazila gospoda, starejši, 70 let plus. Stara, znošena jakna, kupil je rdečo peso in fižol. Nabiral je kovance, videla sem priliko (tiktak blagajna) in skočila zraven. Vljudno sem vprašala, če mu lahko danes jaz plačam nakup. Bil je zelo vesel, spraševal me je, če ga poznam, in zakaj. Jaz sem vmes plačala in mu dala še ostanek, drobiž v roko, da bova šla kdaj na kavo, če se srečava. Zunaj me je počakal, mi ponudil, če bi malo pese . Pogovarjala sva se še 20 minut. Gospod je delaven, priden, poleti dela na njivi … jaz pa se že cel teden ne morem znebiti občutka, da sem mu storila krivico, da sem ga “označila za reveža”. In imam sedaj velik strah, da bi ponovno komu “pomagala”. Kako ravnati v takih situacijah? Res ne želim, da bi bilo na koncu komu nato še neprijetno, da izgleda revež … ”
Veliko podobnih dilem dobijo v društvu Humanitarček zadnje čase, saj se vedno več ljudi odloči pristopiti k #projektVida in se ne obrniti stran.
Kako torej ravnati v takšnih situacijah?
– “Joj, dovolite, da vam doplačam. Veste, morala bi z babico po nakupih, pa nisva uspeli. Pa me vi tako spominjate nanjo. Prosim, naredite mi to uslugo.”
– “Veste, zunaj sem našel/a 20 €. Pa ni bilo lastnika. Dajva s tem plačat kar skupaj. Pa eno stvar dajva še v tisto škatlo, kjer zbirajo hrano za brezdomce.”
”To sta dve najpogostejši mini laži, ki ju mi uporabimo. Ja, ni lepo lagati. A tako je včasih lažje prebroditi sram. Pogosto po pomoti nato zložimo v njihovo vrečko še kaj iz svojega nakupa (saj pa imamo “prve noge” in se lahko vrnemo). Predvsem pogosto pomagamo nesti vrečko do bloka. In upsi – včasih pade vanjo kak evrček, se izgubi vanjo kakšno meso ali kaj podobnega. Jap, nešteto rokavic, kap, šalov, zložljivih dežnikov, evrov in darilnih kartic za trgovino, se tako “izgubi”. Preden pa se “pomota” odkrije … smo že vsak na svojem koncu,” povedo v društvu Humanitarček.
Pogosto želijo starostniki nato “povrniti” prijaznost. “Mi smo ugotovili, da v primeru vztrajanja, zamenjamo … “Joj, pa bi res potrebovala peso. Ampak ne vem, kaj mi je bilo, da sem meso vzela. Bi menjala? …” še povedo v Humanitarčku.
Dodajo še spisek dobrin, ki jim po njihovih izkušnja veliko pomenijo, a si jih težko privoščijo:
- sadje (sploh pomaranče),
- med,
- meso,
- prava kava,
- Bronhi bonboni,
- Propolis pastile.
- Zelo veseli so pralnih praškov (“bi ga rabili? Sem napačnega vzela … sem nanj alergična … pozabila pa sem kislo repo…”), ki so cenovno precej visoko rangirani za njih – pa še težki za nesti.
Če pa nič ne pomaga – pa, kot pravijo, pomaga iskren “veste, zelo rada bi vam pomagala, pa ne znam … se opravičujem, če boste užaljeni … ampak me tako spominjate na babi …”
“Zato pogumno! Morda vas kdaj kdo odbije, a ne izgubljajte poguma … revščina je stigma, a s takšnimi malimi dejanji jo dejansko rušite. Svet spreminjate dobesedno,” še spodbudijo v društvu.
