Boris Krabonja, učitelj zgodovine na Srednji ekonomski šoli in gimnaziji Maribor, se z izobraževanjem na daljavo ne strinja. Poudarja, da je v tej obliki izjemno težko objektivno ocenjevati znanje dijakov, zato se je odločil, da jim ne bo dajal nezadostnih ocen.
»To ne pomeni, da mu bom podaril zadostno oceno, ampak le to, da ga bom tolikokrat vprašal, da bo na koncu zadovoljil kriteriju minimalnega standarda znanja,« pojasni svojo odločitev.
Pomanjkanje osebnega stika
Poudarja, da je največja težava pri poučevanju na daljavo pomanjkanje osebnega stika. »Dijaki in učenci ne dobijo temeljite razlage, ker se tega ne da doseči prek videokonferenc. Poleg tega se nekateri dijaki težko odzivajo, ker se jim je neprijetno izpostaviti, prižgati mikrofon, kamero, kar je za najstnike velikokrat težavno. Zaradi tega se že precej pozna velik upad znanja, kar bomo drago plačali v prihodnje,« pravi Krabonja, ki je prepričan, da se izobraževanja in vzgajanja ne da izvajati na daljavo. »To počnemo z zgledom, v živo, ne pa prek ekranov,« poudari. Doda, da je izobraževanje s sodobno tehnologijo najcenejša oblika izobraževanja in da ga je pretirane uporabe te oblike dolgoročno zelo strah.
Trpele bodo tudi verbalne veščine
Prepričan je, da se bodo pomanjkljivosti izobraževanja na daljavo pokazale ne le v primanjkljaju znanja pri učencih, ki je po njegovem mnenju že zdaj očitno, temveč tudi v pomanjkljivih verbalnih veščinah, »saj teh zdaj praktično ni. Pri pogovarjanju je namreč zelo pomembno tudi poslušanje, nebesedni govor. Velikokrat lahko iz mimike obraza razberemo zelo veliko, pogled pa nam lahko pove več kot beseda. Ista beseda, izrečena skupaj z določeno gestikulacijo obraza ali kretnjo rok, lahko dobi povsem drugačen ton in celo povsem drugačen pomen,« pojasni. Prepričan je, da država zatira mlade, ki nujno potrebujejo socializacijo in vsakodnevno razvijanje socialnih veščin za normalno življenje.
Članek je bil v celoti objavljen v reviji Eko dežela Izobraževanje 2021.