Tam, kjer se Gorenjska srečuje s Primorsko, in kjer se vetrovi obeh strani večkrat merijo v moči, stoji mogočno osamljeni Porezen. Eden mojih najljubših vrhov tudi zaradi tega zadnjega dejstva – na njem ni množic ljudi, pogled sega daleč na Primorsko in proti Julijcem, njegova pobočja pa so sončna in razgledna.
1630 metrov visoko se dviga ta zelen kopasti vrh in varuje po površini največjo slovensko vas, Davčo. Po njegovem vrhu je med obema vojnama potekala državna meja med Italijo in Jugoslavijo.
Prav na temeljih italijanske stražnice je bila tik pod vrhom zgrajena današnja koča. V okolici lahko še vidimo vojaške ostanke meje, ki nas spominjajo in opominjajo, da je zgodovina še vedno tu in je čas relativen.
Izhodišč je več
Za izhodišče sem si izbrala travnik Vrše, do katerega pridemo skozi Davčo, mimo kmetije Vrhovc, gremo naprej do zadnje kmetije Podgojzdar in se odločimo, ali bomo avto pustili tu ali pa šli z avtomobilom še približno tri kilometre po gozdni poti naprej do Vrš. Na gozdni poti bodimo previdni in vozimo počasi, večkrat je uničena od dežja.
Možna izhodišča so še iz Baške Grape, Petrovega Brda ali Podbrda.
Razgledi
Od tu je pot razgledna in odprta, le kratek čas smo v gozdu. Sicer pa nas objemajo prostrani travniki ter se ponujajo razgledi v Baško Grapo, višje pa se že kažejo Bohinjske gore, Črna Prst, Julijci, Ratitovec, Soriška planina.
Postojmo na vrhu, počivajmo ter se naužijmo. Lepo je.
