O njih je pisal že Janez Trdina v Bajkah in povestih o Gorjancih. Le kaj je tako zanimivega in skrivnostnega v njih?
So najbolj znano dolenjsko pogorje, ki se nad Krško kotlino dviguje do Trdinovega vrha (1178 m). Gorjanci na slovenski strani so le del ekološko celovitega prostora, ki se razteza še daleč na Hrvaško in predstavlja rezervoar pitne vode za celotno novomeško kotlino.
Izviri Gospodična, Zaganjalka, Minutnik ter potoki Kobila, Pendrijevka in Klamfer na svojih poteh režejo globoko v zemljo in slikajo doline, kjer si spočije oko. Po najvišjem slemenu, kjer je razvodnica med rekama Krko in Kolpo, poteka državna meja med Slovenijo in Hrvaško. Za to območje je značilna prepletenost panonskih in kraških pokrajinskih značilnosti. Gorjance seka glavna cesta Novo mesto – Metlika, z najvišjo točko na prelazu Vahta. Na hrvaški strani Gorjancev je bil leta 1999 osnovan Park prirode Žumberak – Samoborsko gorje.
Slovenci in Uskoki
Za Gorjance je značilno sožitje Slovencev in Uskokov. Slednji so se med 15. in 17. stoletjem umaknili iz svojih domov zaradi Osmanov, ki so vdrli na njihovo ozemlje. Med njimi je bilo največ pravoslavnih Srbov.
Pešpoti
Tu je urejenih nešteto planinskih poti, od planinskih domov sta stalno odprta domova pri Gospodični in na Miklavžu. Preko Gorjancev vodijo Trdinova pot, Pot kurijev in vezistov, Jakobova pot, Evropska pot E7, Zlatorogova transverzala ponosa in Krkine planinske poti.
Gozdovi
Ob hoji tukaj sem nadvse uživala v prostranih bukovih gozdovih, ki mi je dajalo zavetje pred poletno vročino. Neokrnjen gozd, svež zrak in tišina so bilo tisto, ki nudi blagodejen počitek telesu in duhu. Ob poti so me spremljale neštete vasi, zidanice in prijazni ljudje, s katerimi sem z veseljem rekla besedo ali dve. Še se vrnem v to pristno pokrajino, ki je ohranila svojo neokrnjenost, gostoljubnost ter veselje nad življenjem.
