Na podlagi 41. člena zakona o interventnih ukrepih imajo izvajalci javne službe zbiranja komunalne odpadne embalaže možnost, da odpadno embalažo, ki je niso prevzele družbe za ravnanje z odpadno embalažo, sami oddajo v nadaljnjo obdelavo izvajalcem obdelave. Stroške ravnanja z odpadno embalažo bo prevzela država, pojasnijo na Ministrstvu za okolje in prostor. Je to dobra spodbuda proizvajalcem?
Sistem proizvajalčeve razširjene odgovornosti velja za enega od glavnih instrumentov v podporo izvajanju petstopenjske hierarhije ravnanja z odpadki in s tem učinkovitega preprečevanja nastajanja odpadkov ter povečevanja vnovične uporabe in recikliranja, pravijo na Ministrstvu za okolje in prostor (MOP). Zato je prepoznan kot ključni instrument zagotavljanja trajnostne rabe virov in krožnega gospodarstva, ki lahko skupaj z drugimi bistveno vpliva na vedenjske vzorce vseh sodelujočih, torej proizvajalcev, distributerjev, trgovcev, uporabnikov ter lokalnih skupnosti in subjektov, ki ravnajo z odpadki.
»Sistem proizvajalčeve razširjene odgovornosti je zahteva okoljske politike, pri kateri je proizvajalčeva odgovornost za proizvod podaljšana tudi na tako imenovano postpotrošniško obdobje oziroma na celoten življenjski cikel proizvoda,« pojasnijo na MOP. V praksi to pomeni, da proizvajalec prevzema odgovornost za načrtovanje, zasnovo in proizvodnjo izdelka skladno s tehničnimi zahtevami in zahtevami glede vsebnosti nevarnih snovi ter zahtevami za načrtovanje in zasnovo izdelka, ki omogoča njegovo čim večjo vnovično uporabo in recikliranje; hkrati pa prevzema tudi odgovornost za zbiranje ali prevzemanje svojih uporabljenih izdelkov kot odpadkov za njihovo obdelavo in – kolikor je to mogoče – recikliranje, razlagajo na ministrstvu.
V skladu z novimi zahtevami iz Direktive o odpadkih za proizvajalčevo razširjeno odgovornostjo bo treba pri stroških ravnanja s proizvodi, ko postanejo odpadki, upoštevati tudi njihovo trajnost, vnovično uporabljivost in možnosti popravila in menjave rezervnih delov ter prisotnost nevarnih snovi. »To je tudi eden od mehanizmov za zmanjšanje nastajanja odpadkov, ki bo proizvajalce spodbudil k proizvodnji bolj trajnostnih izdelkov. Del teh zahtev se prenaša z novim Zakonom o varstvu okolja,« poudarjajo na okoljskem ministrstvu.
Kakšna spodbuda za proizvajalce je plačevanje iz proračuna?
Na naše vprašanje o tem, kako se bo proizvajalčeva razširjena odgovornost uresničevala v praksi, glede na to, da imajo na podlagi 41. člena Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19, ki je začel veljati 1. maja, izvajalci javne službe zbiranja komunalne odpadne embalaže možnost, da odpadno embalažo, ki je niso prevzele družbe za ravnanje z odpadno embalažo, sami oddajo v nadaljnjo obdelavo izvajalcem obdelave, pri čemer bo stroške ravnanja z odpadno embalažo prevzela država, MOP odgovarja, da gre za izjemo.
Pravijo, da načrtovane zakonske spremembe glede načela proizvajalčeve razširjene odgovornosti jasno določajo finančno obveznost proizvajalca. »Predlagani zakon tu sledi minimalnim zahtevam zakonodaje EU za sisteme proizvajalčeve razširjene odgovornosti (PRO) tako, da proizvajalec v celoti krije stroške izpolnjevanja njegove obveznosti PRO. Tako krije za proizvode, ki jih da na trg v Sloveniji, stroške ločenega zbiranja odpadkov iz proizvodov, prevoza in obdelave zbranih odpadkov iz proizvodov, izpolnjevanja predpisanih okoljskih ciljev pri ravnanju z odpadki iz proizvodov, informiranja javnosti in obveščanja imetnikov odpadkov ter zbiranja in posredovanja vseh predpisanih podatkov,« pojasnijo na ministrstvu.
Interventni zakon pa …
Izjemoma je torej, kot dodajo, vladi podeljena pristojnost za določitev morebitnih izjem glede obsega prej navedenih stroškov, kadar to zahtevajo ali omogočajo predpisi EU, ki urejajo PRO za določeno vrsto proizvodov in ob pogoju, da določen del stroškov nosijo povzročitelji odpadkov ali distributerji. »Tako je zagotovljena ohranitev uveljavljenega financiranja pri izpolnjevanju PRO za vozila in električno in elektronsko opremo, kjer finančna obveznost proizvajalca ne zajema financiranja celotnega ravnanja z odpadki iz proizvodov in kadar je to zaradi ohranjanja obstoječih sistemov ravnanja z odpadki potrebno. Prav tako lahko vlada predpiše manjši obseg stroškov izpolnjevanja obveznosti PRO za proizvajalca, ki daje na trg v Sloveniji zelo majhne količine proizvodov določene vrste (kar omogočajo predpisi EU v primeru baterij in akumulatorjev),« podrobneje pojasnijo, na kaj se nanaša novost.
Poudarijo, da gre pri Zakonu o interventnih ukrepih za izvedbo interventnega ukrepa – odvoza nakopičene odpadne embalaže. »Na podlagi 41. člena omenjenega zakona imajo izvajalci javne službe zbiranja komunalne odpadne embalaže možnost, da odpadno embalažo, ki je niso prevzele družbe za ravnanje z odpadno embalažo, sami oddajo v nadaljnjo obdelavo izvajalcem obdelave. Stroške ravnanja z odpadno embalažo bo prevzela država,« zaključijo.
Nasprotna smer od zakonodaje EU
»Razširjena odgovornost proizvajalca je pomemben ukrep preprečevanja nastajanja odpadkov. Tisti, ki izdelek ali embalažo dajejo na trg, morajo plačati celotne stroške: od ločenega zbiranja do obdelave odpadkov. Če so ti stroški visoki, potem podjetja iščejo rešitve za vnovično uporabo in recikliranje, celo opuščanje embalaže in izdelkov za enkratno uporabo,« pa zadevo komentira Uroš Macerl iz društva Eko krog, organizacije, ki že od sprejetja interventnega zakona opozarja na to, da ni sprejemljivo, da se stroški ravnanja z odpadki prevalijo na državni proračun in s tem na vse davkoplačevalce.
»Če te stroške uspejo prevaliti na druge – MOP v interventnem zakonu predlaga plačevanje kar iz proračuna –, pa spremenjenega ravnanja podjetij ne moremo pričakovati. Kar pomeni nadaljnje naraščanje količin odpadkov, še zlasti takih, ki se lahko samo sežgejo. Tudi dodatne zmogljivosti za sežig tako ne bodo rešitev, saj bo država vedno znova prisiljena iskati nove, bolj ali manj okoljsko sprejemljive peči,« dodaja Macerl in poudari, da minister za okolje zato ravnanje z odpadno embalažo vodi v slepo ulico in v nasprotno smer od zakonodaje in strategij EU, medtem pa evropski poslanci predlagajo celo okoljsko obdavčitev sežigalnic odpadkov, tako kot to že velja za odlagališča.
