Delovna skupina trenutno preverja predlagane lokacije, kjer bi lahko stal objekt za termično izrabo odpadkov, pravijo na Ministrstvu za okolje in prostor. Nasprotniki gradnje pa opozarjajo, da se v zadnjih letih niti zakonodaja niti nadzor na tem področju nista izboljšala in da so sežigalnice pot v slepo ulico.
Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) je že lani spomladi s pozivom preverilo, katere občine bi imele interes in možnost za termično obdelavo odpadkov. Odzvalo se jih je pet – Ljubljana, Maribor, Ptuj, Jesenice in Kočevje. Konec leta so se sešli predstavniki občin, ki so izkazale interes, in predstavniki ministrstva. Dogovorili so se za ustanovitev delovne skupine, ki skupaj z občinami že preverja predlagane lokacije in bo na temelju pregledanega gradiva predlagala nadaljnje korake.
Slovenija je na področju energetske izrabe odpadkov zelo šibka in dolgoročno ne bo šlo brez tovrstnih objektov, meni Sebastjan Zupanc iz Zbornice komunalnega gospodarstva.
»Dejstvo je, da Slovenija na področju predelave in odstranjevanja odpadkov s termično obdelavo (sežig/sosežig) ni samozadostna in je torej odvisna od objektov v tujini,« pravijo na MOP. Dodajo, da so logistične težave pri čezmejnem premeščanju odpadkov na energetsko izrabo odpadkov v tujino v času epidemije to problematiko še nekoliko zaostrile. »Možna rešitev problematike samozadostnosti na tem področju je tudi zagotovitev ustreznih zmogljivosti za predelavo in odstranitev odpadkov v Sloveniji s postavitvijo ustreznega objekta,« pravijo na ministrstvu.
Odpadke trenutno sežigajo v Celju in Anhovem
»V Sloveniji nimamo dovolj zmogljivosti, da bi lahko energetsko izrabili ves gorljivi del odpadkov, ki ostane po obdelavi in predelavi mešanih komunalnih odpadkov,« meni tudi Sebastjan Zupanc, predsednik Zbornice komunalnega gospodarstva na Gospodarski zbornici Slovenije. Trenutno poteka energetska izraba le v Toplarni Celje in v Salonitu Anhovo, kar je po mnenju Zupanca občutno premalo. »Zato imajo regijski centri velike težave, kam naj izvozijo gorljivo frakcijo odpadkov, da lahko sploh normalno delujejo. V mariborski Surovini je že štirikrat gorelo, in sicer zato, ker so imeli za odvoz v tujino pripravljenih več kot 20 tisoč ton gorljivih odpadkov, pa jih tujina ni želela vzeti,« pove Zupanc. Poudarja, da je Slovenija na področju energetske izrabe odpadkov zelo šibka in da dolgoročno ne bo šlo brez tovrstnih objektov.
Regijske sežigalnice kot del krožnega gospodarstva
Zdajšnji okoljski minister Andrej Vizjak je že marca na zaslišanju povedal, da podpira regijske sežigalnice, ki bi bile povezane s sistemi daljinskega ogrevanja. Meni, da bi tako lahko dosegli konkurenčno ceno ravnanja z odpadki in ceno ogrevanja. Ocenjuje, da je sosežig odpadkov izrazito kratkoročna rešitev, za Salonit Anhovo pa meni, da sežig odpadkov, ki poteka v tamkajšnji cementarni, nima tako velikega vpliva na zdravje ljudi, ampak da so težave, na katere so med drugim opozorili tudi številni zdravniki, posledice nakopičenih onesnaževal iz preteklosti. Vizjak meni, da bi regijske sežigalnice postale del krožnega gospodarstva in da bodo takšno strategijo podprle tudi občine. Kot je pred nedavnim poročal Dnevnik, bi postavitev teh objektov lahko financirali tudi s sredstvi iz podnebnega sklada, ki je v glavnem namenjen zmanjšanju emisij toplogrednih plinov.
Macerl: Nadzor in zakonodaja šepata
Toda vsi se ne strinjajo, da je gradnja objekta za energetsko izrabo odpadkov v Sloveniji pravilna pot. »V zadnjih nekaj letih razprav o sežiganju odpadkov se zakonodaja in nadzor nad temi napravami nista nič spremenila na bolje,« ugotavlja Uroš Macerl iz Eko kroga. »Onesnaževalci še vedno nadzirajo sami sebe, inšpekcijske službe so še vedno neučinkovite. Še vedno veljajo tudi mejne vrednosti, ki jih je zlobiral kapital. So se pa pred nedavnim precej sprostili postopki pridobivanja okoljevarstvenih dovoljenj na račun omejevanja sodelovanja civilne družbe pri tovrstnih odločitvah,« je kritičen Macerl. Prepričan je, da so sežigalnice »pot v slepo ulico. Njihova gradnja je dolgotrajna in draga, ko so zgrajene, pa zahtevajo stalen dotok odpadkov vsaj naslednjih 15 let. Sežigalnice v povprečju proizvedejo 71,31 kilograma ogljikovega dioksida na tono odpadkov, poleg tega pa še metan, ki je približno 90-krat močnejši toplogredni plin kot ogljikov dioksid, in dušikov oksid, ki je približno 300-krat močnejši toplogredni plin kot ogljikov dioksid,« pravi Macerl. Opozarja, da bodo brez ukrepov preprečevanja nastajanja odpadkov količine še kar rasle, rasla pa bo tudi potreba po novih sežigalnicah.
Študija ugotavlja povečano obremenitev organizma s kovinami pri otrocih
V Eko krogu opozarjajo tudi na najnovejšo italijansko študijo, katere rezultati prvič kažejo povečano obremenitev organizma s specifičnimi kovinami pri otrocih, ki živijo na mestnem območju in so izpostavljeni emisijam iz sežigalnic odpadkov, v primerjavi s kontrolno skupino, ki je živela dlje kot tri kilometre od omenjenega objekta. Študija ugotavlja, da ima lahko sproščanje kovin iz sežigalnic odpadkov na mestnem območju v primeru kronične izpostavljenosti toksičen učinek na človeka, zlasti na otroke. V študiji so uporabili koncentracijo kovin v nohtih na nogah pri otrocih, ki živijo blizu dveh sežigalnic odpadkov, kot rezultat dolgotrajnega nalaganja številnih kovin v organizmu. Rezultati študije kažejo povečano koncentracijo določenih kovin (zlasti barija, mangana, bakra, vanadija in aluminija), kar lahko vodi do povečanega tveganja za zdravje.
Novak: Država ne potrebuje sežigalnic
»Država potrebuje obrate za termično obdelavo odpadkov, toda ne sežigalnic,« je prepričan dr. Peter Novak, poznavalec slovenske energetike in direktor družbe Energotech. Pravi, da zna toploto iz odpadkov narediti vsak, toda to ne more biti naš cilj. »Organski odpadki so osnovna surovina za proizvodnjo novih snovi: sintetičnih goriv (na primer dizla), za proizvodnjo metana, ki bi zamenjal naravni plin, ali pa metanola, ki je osnovna kemična sestavina v organski kemiji, lahko pa je tudi gorivo,« pove. Prepričan je, da potrebujemo obrate za proizvodnjo sintetičnega dizla iz organskih odpadkov in biomase. »Tehnologija je znana, domača, vendar se že leto dni preganjamo po bankah in zavarovalnicah, da bi financirali osnovno proizvodnjo,« pravi Novak. Doda, da potrebujemo uplinjevalnice organskih odpadkov in biomase za proizvodnjo sinteznega plina in posredno nato metana, metanola. »Idejne rešitve so tu, patentirani postopki so v slovenski lasti, investitorja pa ni,« potoži.
Koliko energije bi lahko pridobili po tej poti in kaj bi to pomenilo za slovensko energetiko? »Za slovensko energetiko odpadki niso rešitev,« odgovarja Novak. Ocenjuje, da je v komunalnih odpadkih okoli pet teravatnih ur (TWh) energije, podobno tudi v biomasnih odpadkih. »Lahko pa v kombinaciji uplinjanja in presežkov elektrike iz obnovljivih virov energije (OVE) v času presežkov tvorijo odličen sistem za kemično akumulacijo elektrike,« pojasni. Prepričan je, da je bistvo urejanja problematike odpadkov prehod na krožno gospodarjenje z organskim ogljikom. »Zato bi bilo treba pri vseh odločitvah spoštovati naslednja načela: uporaba ogljika mora biti del krožnega gospodarstva, uporaba ogljika za izdelavo surovin ima prednost pred izdelavo goriv in proizvodnjo energije; zaradi zagotavljanja kroženja vsega ogljika se s presežki elektrike iz OVE z elektrolizo zagotavlja potreben dodaten vodik za sintezo; pri predelavi ogljikovih materialov naj imajo prednosti tehnologije, ki zahtevajo najmanj priprav in sortiranja materiala za nameravani proces; vsako tehnologijo je pred odločitvijo treba preizkusiti s pilotnimi projekti,« je konkreten Novak.
Niti odlagališče niti sežig nista učinkovita rešitev
V Eko krogu so prepričani, da niti odlagališča niti sežig nista učinkovita ali dolgoročna rešitev za odpadke in z njimi povezane izpuste toplogrednih plinov. »K zmanjševanju daleč največ prispevata recikliranje in preprečevanje. Življenjski cikel pametnih telefonov je kriv za 14 milijonov ogljikovega dioksida na leto, kar je več, kot je leta 2017 znašal ogljični odtis Latvije. Če bi njihovo življenjsko dobo s popravili in ponovno uporabo podaljšali, bi letno prihranili dva milijona ton toplogrednih plinov. Zmanjšanje količin zavržene hrane za 60 odstotkov do leta 2030 bi v EU emisije TGP zmanjšalo za 80 milijonov ton. Politike in cilji recikliranja ter preprečevanja bi Evropi do istega leta lahko prinesli 860 tisoč novih delovnih mest,« navaja Macerl.
Termična izraba je pred odlaganjem
»Nobena razvita država ne more vseh odpadkov, ki so energenti, snovno predelati. Termična izraba pa se v prednostnem redu ravnanja z odpadki uvršča pred odlaganje, zato je logično, da potrebujemo takšen objekt tudi v Sloveniji,« meni dr. Marinka Vovk, direktorica EKO TCE, Tehnološkega centra za aplikativno ekologijo. Pravi, da še vedno veliko »energentov« konča na odlagališčih ali pa jih izvozimo v sosednje države. »To je seveda velika gospodarska škoda, pa tudi strokovna, ker bi lahko prek učnih laboratorijev za termično izrabo razvili in vzpostavili še nove možnosti. Razvoj na tem področju je zelo hiter in kar ne morem verjeti, da je tukaj znanost tako v ozadju. Težko je razumeti, da so glavni problem še vedno odpadki, torej surovine,« pravi sogovornica. Prepričana je, da je bila epidemija še en dokaz več, da potrebujemo termično izrabo. »Sredstva za zaščito in preventivo, na primer razkužilni robčki, rokavice in maske za enkratno uporabo, so končala v zabojnikih za ostanek odpadkov,« navede. Poudari, da nikjer v Evropi ne zmorejo snovne reciklaže za vse vrste embalaž, zato uporabijo tudi termično izrabo.
Strah je še vedno zelo prisoten
»Najprej mora država zavzeti jasno stališče, da takšen objekt potrebujemo. Ko bo odločitev sprejeta, bo lahko prilagodila strategije in hkrati začela razbijati mite o tem, da je termična izraba odpadkov škodljiva za okolje in ljudi,« je odločen Zupanc. Prepričan je, da je preveč nepotrebnega strahu pred temi objekti, pa tudi veliko nezaupanja do upravnih organov. »V Avstriji imajo pri osmih milijonih prebivalcev 40 različnih objektov za energetsko izrabo odpadkov (za nevarne odpadke, za blato, za nenevarne odpadke). Čeprav je stranka zelenih zelo močna, ti objekti ne predstavljajo nikakršne težave. Če bi bili tako zelo strupeni, potem jih Avstrija zagotovo ne bi dopustila,« je prepričan Zupanc. Navaja, da imajo sežigalnice odpadkov razvite države, medtem ko teh v manj razvitih ni, saj so odpadki končali na odlagališčih. »Slovenija se je odločila, da odpadkov ne bo odlagala, kar pomeni, da si mora sama zagotoviti energetsko izrabo odpadkov. Če se to ne bo zgodilo, bomo imeli resne težave,« je prepričan Zupanc, ki pozdravlja naklonjenost ministrstva regijskemu konceptu in manjšim objektom.
Več manjših objektov bolj smiselnih kot en velik
»Razvoj na področju recikliranja je hiter, tehnologija predelave odpadkov bo napredovala, gorljivih odpadkov bo vse manj. Država mora zato skrbeti, da energetska izraba odpadkov ne bo konkurirala snovni izrabi odpadkov. Še vedno mora biti snovna izraba pred energetsko,« opozarja Zupanc. Več manjših objektov, ki bi jih regulirala država, se mu zdi veliko bolj smiselnih kot en velik. »Če je odpadkov, ki jih je treba energetsko izrabiti, manj, lahko država določi, da en objekt pač nehamo uporabljati in s tem ne povzroči velike škode,« prilagodljivost sistema oriše Zupanc.
»Onesnaževalci še vedno nadzirajo sami sebe, inšpekcijske službe so še vedno neučinkovite. Še vedno veljajo tudi mejne vrednosti, ki jih je zlobiral kapital,« o nespremenjenih razmerah na področju sežigalnic v zadnjih letih pravi Uroš Macerl iz Eko kroga.
