Nina Šprohar
Vsak starš si želi, da bi bil njegov otrok nadarjen, a tisto, kar ločuje povprečne od nadpovprečnih, je včasih težko prepoznati, sploh v zgodnjem otroštvu. Ključno vlogo pri negovanju in razvijanju tovrstnih »talentov« imajo starši, pravi strokovnjakinja s koprske Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem.
Ko so otroci starejši, lahko hitro opazimo, kaj jim bolj leži, za kaj so »talentirani«. Pri mlajših pa je odkrivanje »talentov« in ambicij včasih težje. Dr. Mojca Kukanja Gabrijelčič s Pedagoške fakultete v Kopru opozori, da pojmi nadarjenost, talentiranost in učna uspešnost niso sinonimi. »Tuji strokovnjaki brez zadržkov govorijo o nadarjenem otroku, pri nas pa nemalokrat naletimo na izraz potencialna nadarjenost,« pravi. Tako o nadarjenem predšolskem otroku govorimo le v pogojni obliki, saj ne moremo z gotovostjo trditi, da bo otrok svoje visoke potenciale razvil. Pri talentiranosti pa govorimo predvsem o neki specifični nadarjenosti, sposobnosti za doseganje visokih dosežkov na enem, izbranem področju. »Načeloma ima vsakdo svoj potencial, morda tudi talent,« pravi.
Najoptimalnejše obdobje za identifikacijo potencialov je predšolsko
Nadarjeni otroci so torej po njenem tisti, ki želijo in predvsem zmorejo več. »Tem bolj zgodaj, ko se pri otroku odkrije nadarjenost ali talentiranost, tem ugodnejša sta lahko njegov razvoj in napredek. Za identifikacijo otrokovih potencialov je najoptimalnejše predšolsko obdobje, predvsem z vidika izsledkov sodobnih spoznanj o razvoju možganov, notranje motivacije in ustvarjalnosti v otroštvu. Zgodnje odkrivanje in identifikacija potencialne nadarjenosti in pozneje talentiranosti pomenita tudi pravočasno in ustrezno edukacijo, kakršnokoli zamujanje ali odlašanje identifikacije nadarjenosti pa lahko povzroči negativne značajske in čustvene posledice,« opozori in doda, da se s trditvijo strinjajo tudi nevroznanstveniki, ki pravijo, da so v razvoju možganov tako imenovana časovna obdobja – nekakšna občutljiva obdobja, ki omogočajo v določenem času najbolj optimalen razvoj določenega področja možganov. To pomeni, da se v določenem obdobju neko stvar naučimo hitreje in bolj temeljito kot v kakšnem drugem obdobju. »Žal to pomeni tudi, da zamujeno obdobje pozneje težje nadomestimo,« opozarja dr. Kukanja Gabrijelčič.
Talentiranost se pokaže pozneje
Nadarjene otroke lahko prepoznamo že v prvih treh letih življenja, talentiranost pa se pokaže pozneje, saj je ta uresničitev kompetenc, ki se izkazuje v doseganju visokih rezultatov, razloži sogovornica. Zanimivo je tudi, da po oceni strokovnjakov potrebujemo za realizacijo talenta približno osem do deset let trdega dela. »Nadarjenega mlajšega otroka lahko opredelimo kot takšnega, ki dosega razvojne mejnike veliko hitreje od svojih vrstnikov, ima nadpovprečen besedni zaklad, tvori stavke pred svojimi vrstniki, je neprestano radoveden in postavlja številna vprašanja. Pogosto je izredno aktiven, nenavadno dolgo lahko zadržuje koncentracijo in pozornost, kaže veliko vnemo do svojih interesov in uživa v reševanju težkih nalog. Z lahkoto si zapomni podatke, informacije kar vpija vase,« pravi in doda, da pozneje lahko nadarjene vseeno evidentirajo s pomočjo različnih opazovalnih lestvic, ki so prilagojene odkrivanju nadarjenih v devetletni osnovni šoli.
Starši načeloma hitro zaznajo otrokov potencial
Dr. Kukanja Gabrijelčič meni, da so starši najpomembnejši vir informacij o otroku že v zgodnjem otroštvu, saj imajo z njim najbolj tesen stik in ga lahko opazujejo v različnih okoliščinah. »O sposobnostih staršev za odkrivanje nadarjenosti in talentiranosti pri otrocih pričajo številni avtorji, ki starše ocenjujejo kot najbolj zanesljiv vir – v splošnem naj bi starši učinkovito prepoznavali zgodnje znake otrokovih potencialov, starševske sposobnosti zaznave potencialne nadarjenosti in talentiranosti pa naj bi se presenetljivo visoko ujemale z ocenami standardiziranih testov,« pojasnjuje. »Družina je primarna in odločilna komponenta v razvoju nadarjenega oziroma talentiranega otroka ter njegove uspešnosti v šoli. Če domače okolje ni dovolj stimulativno, se to v otrokovem razvoju pozna in obratno,« opozori sogovornica.
Družina mora biti tudi razumevajoča in sprejemajoča
Kaj torej svetuje staršem? Naj sledijo otrokovim potrebam – potrebam, ne željam – ter naj mu zagotovijo sprejemajoče okolje, v katerem lahko eksperimentira in poskuša nove stvari. Družina naj bo hkrati tudi razumevajoča in sprejema raznovrstne potrebe nadarjenega ter naj mu omogoči, če se le da, maksimalen izkoristek in uresničitev lastnih potencialov.
Sogovornica pa opozarja tudi, da lahko različne oblike napačnih ravnanj odraslih in nezadovoljevanje temeljnih psihosocialnih potreb otrok privedejo do hudih čustvenih težav in težav pri socialni prilagoditvi. »Če odrasli postavljajo otroku prenizka pričakovanja in cilje, ki jih bo dosegel, ne da bi izkoristil vse svoje sposobnosti in zmožnosti, se bo ob tem počutil, kot da ga starši podcenjujejo,« opozarja. Podobno napačno je tudi postavljanje previsokih ciljev. »Zaradi previsoke ambicioznosti staršev lahko otrok izgubi interes za delo in aktivnosti, ki so ga zanimale. Ker so starši preveč osredotočeni na otrokov kognitivni razvoj, lahko ta zaostaja na področju čustvenega in socialnega razvoja,« pojasnjuje. Opaža namreč, da kljub dobronamernim željam starši kdaj pozabijo, da je njihov nadarjeni otrok vendarle otrok in se mora kot tak tudi vesti.
Nadarjen otrok ne sme biti preobremenjen
Po mnenju dr. Mojce Kukanja Gabrijelčič s koprske Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem moramo vedno izhajati iz potreb otroka, pri tem pa »uporabiti zdrav razum«, kar pomeni, da otrok ne sme biti preobremenjen. Otrok naj bi bil po končanem pouku obremenjen do največ dvakrat na teden po eno uro. »Tu gre torej za premišljeno izbrano dejavnost na področju, kjer je otrok nadarjen oziroma uspešen, ter aktivnost, kjer gre za otrokov užitek, počitek, igro. Odgovornost in dolžnost staršev je, da otroku pomagajo v paleti najrazličnejših dejavnosti izbrati tisti dve najpomembnejši,« svetuje. Kako pa naj bo doma? »Doma naj ima otrok omogočene različne dejavnosti, ki ne spodbujajo zgolj zgodnjega učenja in igre, temveč podpirajo otrokovo radovednost in pripravljenost tvegati, ponujajo veliko miselnih izzivov, zmožnost umetniškega izražanja, aktivno vlogo v igri oziroma drugi dejavnosti, omogoči se mu lahko konstrukcijske dejavnosti in drugo,« še našteje sogovornica.
