»Podjetja v sektorju aktivno vlagajo v obnovljive vire energije, še zlasti v sončne elektrarne, pospešeno poteka modernizacija in digitalizacija za večjo učinkovitost omrežij ter spremljanje in nadzor nad porabo in proizvodnjo energije,« pojasnjuje Aleksander Mervar, direktor družbe ELES in predsednik Energetske zbornice Slovenije (EZS).
Številna energetska podjetja so začela prilagajati tudi svoje poslovne modele. »Podjetja pričakujejo, da bo zeleni prehod prinesel nove priložnosti, kot je razvoj novih storitev in proizvodov na področju energije iz obnovljivih virov, hkrati pa pričakujejo jasen okvir in podporo države pri implementaciji novih tehnologij in regulativnih sprememb,« poudarja sogovornik.
Eden ključnih izzivov je prehod na obnovljive vire
Seveda pa zeleni prehod prinaša tudi določene izzive. Med ključne spada predvsem integracija obnovljivih virov energije v obstoječe omrežje, prilagajanje omrežja ter zagotavljanje stabilnosti sistema in zanesljivosti oskrbe. Obnovljivi viri energije so namreč veliko bolj negotovi, njihova izhodna moč pa se ves čas spreminja.
»To zahteva uvajanje novih tarifnih shem in precejšnje vlaganje v bolj prilagodljiva in pametnejša omrežja, ki lahko omogočijo bolj dinamično uravnavanje ponudbe in povpraševanja,« pojasnjuje Mervar.
Drugi izziv pa je pomanjkanje ustrezne infrastrukture, predvsem na področju skladiščenja energije, ki bi omogočila boljšo izrabo obnovljivih virov. Podjetja se s temi izzivi spopadajo na različne načine, z inovacijami in razvojem baterijskih sistemov in podobnih tehnologij, pri čemer pogosto sodelujejo z akademskimi in raziskovalnimi institucijami. Prav tako pa iščejo bolj fleksibilne modele poslovanja, ki bodo omogočili prilagajanje spreminjajočim se tržnim pogojem in zahtevam glede trajnosti.
»Priča smo temu, da se vedno manj mladih odloča za študij naravoslovnih smeri, hkrati ljudi vse manj zanimajo obrtna dela – od inštalacij do orodjarstva. Usposobljenega kadra, ki bi izpeljal zeleni prehod, pa se ne da narediti čez noč,« opozarja Aleksander Mervar, predsednik Energetske zbornice Slovenije.
Ne smemo pozabiti na razvoj kadra
Ob obsežnem tehnološkem napredku zelenega prehoda pa ne smemo pozabiti tudi na pomen zaposlenih v energetski panogi. Kot poudarja dr. Boris Sučić iz Centra za energetsko učinkovitost na Institutu Jožef Stefan, je ključno zagotoviti ustrezen kader, ki bo nove tehnologije upravljal, jih razvijal in raziskoval inovacije.
»Priča smo temu, da se vedno manj mladih odloča za študij naravoslovnih smeri, hkrati ljudi vse manj zanimajo obrtna dela – od inštalacij do orodjarstva. Usposobljenega kadra, ki bi izpeljal zeleni prehod, pa se ne da narediti čez noč,« opozarja sogovornik.
Podjetja bodo morala biti pozorna na energetske prihranke
Kot izpostavljajo na Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo (MOPE), so eno od področij, ki prinašajo izzive, tudi energetski prihranki, ki jih je vsakoletno treba doseči na ravni države in jih določa Nacionalni energetski in podnebni načrt (NEPN).
»Ti prihranki se s prenovljeno zahtevo direktive o energetski učinkovitosti skoraj podvojijo in v tem delu bodo tudi energetska podjetja morala skrbeti za dosego tega skupnega cilja,« pojasnjujejo na ministrstvu.
Predvideni cilji prihrankov letne porabe končne energije znašajo:
v obdobju od 1. januarja 2021 do 31. decembra 2023.
v obdobju od 1. januarja 2024 do 31. decembra 2025.
v obdobju od 1. januarja 2026 do 31. decembra 2027.
v obdobju od 1. januarja 2028 do 31. decembra 2030.
Za učinkovite daljinske sisteme bodo potrebne naložbe
Nove zahteve pa se s spremembo Direktive o energetski učinkovitosti obetajo tudi energijskim podjetjem, ki se ukvarjajo z distribucijo toplote.
»Novi cilji predstavljajo izzive za določene deležnike, še posebej, ker bodo v prihodnih letih pri njih potrebne večje naložbe,« pojasnjujejo na MOPE.
Obveznosti iz predloga Zakona o učinkoviti rabi energije predvidevajo, da bo moral distributer toplote zagotoviti učinkovitost daljinskega sistema. To pa pomeni, da bo moral uporabljati samo energijo iz obnovljivih virov, samo odvečno toploto ali samo kombinacijo obeh. Do leta 2050 so sicer predvidene tudi različne stopnje prehodnega obdobja. Energetska učinkovitost bo morala biti tudi na prvem mestu pri odločitvah za načrtovanje in razvoj omrežij ter pri vseh naložbah, večjih od 100 milijonov evrov.
Vzpostaviti je treba ustrezno razvojno okolje
Pogosto se pojavlja vprašanje, kako poenotiti cilje in zahteve države z dejanskimi zmogljivostmi gospodarstva. Kot pravijo v Elesu, energetska panoga od države pričakuje jasen in dolgoročen strateški okvir, ki bo omogočil stabilno regulativno okolje za investiranje v zeleni prehod.
»Ključno je, da država zagotovi spodbude in finančne mehanizme za podporo vlaganju v obnovljive vire energije in inovativne tehnologije, kot tudi izboljšanje zakonodajnega okvira za hitrejše pridobivanje dovoljenj za nove projekte,« poudarja Aleksander Mervar.
Na drugi strani država pričakuje, da se podjetja proaktivno vključijo v prehod, vlagajo v trajnostne tehnologije in zagotavljajo stabilno oskrbo z energijo. Za doseganje enotnosti pri doseganju okoljskih ciljev je tako potrebno tesno sodelovanje med državo, industrijo in širšo družbo, ki vključuje izmenjavo znanj in izkušenj. Ključno je tudi ustvarjanje inovacijskih ekosistemov, v katerih lahko industrija in država skupaj razvijata rešitve za prihodnje energetske izzive.
»Pomembno je vzpostaviti razvojno okolje, v katerem se parcialni interesi posameznih deležnikov in celoviti interes države ustrezno uravnotežijo,« poudarja sogovornik. Ob tem izpostavlja tudi pomen velikih projektov in konzorcijev, ki bistveno prispevajo k zmanjševanju sistemskih tveganj investicij zelenega prehoda.
»Želimo si, da bi bilo v Sloveniji tovrstnih pobud še več, saj prav to zelo konkretno, praktično in učinkovito zbližuje pričakovanja vseh zainteresiranih deležnikov,« še dodaja.