»Najbolj nujno je, da se vzgoja in izobraževanje s političnega obrobja premakneta v središče pozornosti na najširši družbeni ravni, potrebujemo pa tudi strokovno utemeljen, širok, celovit in vključujoč razmislek o novi družbeni pogodbi za področje vzgoje in izobraževanja, ki mora seči onkraj šolskega in zaobjeti ter privzeti pojem vseživljenjskega učenja,« je prepričan Gregor Deleja, član iniciative Partnerstvo za kakovosten in pravičen vzgojno-izobraževalni sistem in nekdanji ravnatelj Gimnazije Celje.
»Sistem, kot ga poznamo v tem trenutku, je krhek in zaradi izzivov, ki jim bo takt v prihodnjih letih še dodatno narekovala kadrovska kriza, izgublja karierno privlačnost za potencialne prihodnje vzgojiteljice, vzgojitelje, učiteljice in učitelje …« pravi Deleja in doda, da so merljivi dosežki številnih mladih tako dobri predvsem zaradi izjemnih pedagogov.
»Toda hitre in temeljite spremembe sodobnih družb že leta kličejo k premisleku ciljev, sestave in vsebine sistemov vzgoje in izobraževanja, k pisanju nove pogodbe za kakovosten in pravičen sistem vzgoje in izobraževanja,« meni Deleja. Pa tudi »k premisleku, ki bo družbi omogočil spoprijem s strukturnimi izzivi v polju sestave in logike delovanja sodobnih oblik vladavine in krize demokracije, prestrukturiranje sodobne ekonomije in brezpotij politične ekonomije, ki ustvarja vedno večje neenakosti v družbi, ekološke krize, ki je dosegla stopnjo nevarnosti sežiga planeta, potenciale in izzive novih tehnologij, pa vse tja do vprašanja o prihodnjem razmerju med umetno inteligenco in človekom do novih pojmovanj in prakticiranj subjektivnosti, načinov sobivanja posameznic, skupin in družb,« našteje.
Novosti ni smiselno uvajati na silo
Spremembe so neizogibne in velikokrat tudi nujne, nikakor pa novosti ni smiselno uvajati na silo in nepremišljeno.
Digitalizacija in umetna inteligenca postajata del vseh področij in vse bolj prodirata tudi na področje vzgoje in izobraževanja. A dr. Danijela Makovec Radovan opozarja, da je treba to uvajanje zelo dobro premisliti in ga skrbno načrtovati. »Akcijski načrt digitalnega izobraževanja opredeljuje šest področij, ki jim bo država namenjala posebno pozornost. Eno od njih je tudi vzpostavitev ustrezne infrastrukture, ki bo omogočala, da z digitalizacijo podpremo organizacijsko delo strokovnih delavcev. To seveda podpiramo in je zelo dobrodošlo,« pravi sogovornica. »Ko pa govorimo o digitalizaciji, ki prinaša spremenjene načine izvedbe izobraževalnega programa, ali pa ko govorimo o tem, da se bo pouk spremenil zaradi digitalizacije, pa to terja bistveno bolj resne razmisleke, ki jih mora opraviti stroka. In jih potem domišljeno uvajati v sistem vzgoje in izobraževanja,« opozarja.
Brez strokovne presoje učiteljev ne gre
Doda, da je pouk, podprt s tehnologijo, praktično stalnica v našem izobraževalnem sistemu, da pa učitelji strokovno presodijo, kdaj je njena uporaba res smiselna in kaj lahko z njo dosežemo. »V procese ni smiselno uvajati tehnologije zaradi tehnologije same, če ta nič ne doprinese ali pa povzroči celo kaj slabega. Če stvari niso res dobro premišljene, lahko tudi škodijo,« opozori strokovnjakinja. Podobno velja tudi za umetno inteligenco. »Ni se je treba bati, si je pa treba zastaviti resno vprašanje, kakšno je njeno mesto v vzgoji in izobraževanju. Kaj lahko doprinese? Ne smemo je uvajati samo zato, ker je to moderno ali pa zaradi pričakovanj, ki lahko pridejo od koderkoli – ali iz evropskih strategij ali iz nekaterih večjih korporacij … Biti moramo previdni in strokovni,« pravi Danijela Makovec Radovan. Poudari, da zgolj zato, ker lahko neki algoritem povzame vse vire tega sveta, ne more zamenjati obstoječega učnega načrta ali celo učitelja, prav tako ne sme določati učiteljevih ravnanj v razredu. »Učitelj je strokovnjak, ki ve, katere cilje mora doseči, na kakšen način jih bo dosegal in tudi to, kakšne so značilnosti učencev in dijakov. Razredi so namreč izredno raznoliki in učitelji pri načrtovanju pouka upoštevajo tudi ta dejavnik.«
Strokovnjaki s pedagoškimi znanji so tisti, ki morajo kritično presoditi, kaj je v procesu pridobivanja znanja za otroke in mladostnike koristno in dobro, poleg tega pa morajo učence in dijake, ko se odločijo za uvedbo določene tehnologije v proces, usposobiti za njeno rabo; tudi za to, kako kritično vrednotiti informacije in kako se izogniti pastem, ki na mlade prežijo na spletu. »Pomembno je, da imamo v razredu učitelje, ki so kompetentni, strokovni, ki znajo presojati stvari po pedagoški logiki,« izpostavi sogovornica. Doda, da je to, kako naklonjeni so spremembam učitelji, odvisno predvsem od njihovega profesionalnega razvoja, pa tudi od njihove naravnanosti do tehnologije.
Zmanjšati prepad in povečati digitalno pismenost
»Zdi se, da govorimo o očitnem, če zapišemo, da je digitalna pismenost in dostop do nje temeljna pravica enaindvajsetega stoletja. Kovid-19 je to dejstvo dodatno izpostavil. Posledično se je povečal tudi digitalni prepad znotraj narodov in med narodi,« pa meni Gregor Deleja. Kot eno od prioritetnih nalog vidi zmanjšanje tega prepada, digitalno pismenost učečih se in učiteljstva pa moramo razumeti kot eno temeljnih pismenosti našega stoletja. »Ko digitalizaciji dodamo ugotovitve nevroznanosti, se polje potrebnega razmisleka o prihodnosti edukacije razpre v novih dimenzijah, ki jih mora narod, ki verjame, da bo reflektirano upravljala z lastno prihodnostjo, prioritetno nasloviti,« je prepričan.
Opozori, da mora nov razmislek o sistemu vzgoje in izobraževanja odgovarjati tudi na vprašanja pravičnosti, prava in demokracije.
Na prelomu velikih sprememb
V zadnjem času je sprememb v izobraževalnem sistemu kar nekaj. »Začenja se na primer kurikularna prenova, načrtovana je prenova kurikuluma za vrtce, učnih načrtov v osnovni šoli in gimnaziji – tu imamo izhodišča že pripravljena. Še letos naj bi bila pripravljena izhodišča za prenovo katalogov znanj splošnoizobraževalnih predmetov v poklicnem in strokovnem izobraževanju, temu pa bo sledila še prenova učnih načrtov in katalogov znanj. Na drugi strani imamo ideje, kako prevetriti sam sistem – sestala se je skupina, ki bo pripravila nacionalni program vzgoje in izobraževanja, tako da smo res na prelomu velikih sprememb,« se zaveda Danijela Makovec Radovan. Poudari, da je treba opraviti resno analizo na vseh ravneh, na izobraževanje pogledati iz več zornih kotov in skozi oči vseh vpletenih v sistem, nato pa določiti pravo pot in usposobiti učitelje, da bodo spremembe lahko suvereno izvajali v razredih.
Meni, da so se novosti doslej uvajale parcialno, brez pravega razmisleka o tem, kaj pomenijo za celoten sistem in kako novosti na eni ravni vplivajo na delovanje vseh drugih ravni. »Potem ko smo neko novost vpeljali, je treba to tudi ovrednotiti, in če se izkaže, da ni dobra, čim prej ukrepati.« Vse to pa zahteva čas, sodelovanje med strokovnjaki z univerz, ravnatelji, učitelji, tudi starši in predvsem močno in vztrajno podporo politike.
Za pripravo nacionalnega načrta oblikovali posebno skupino strokovnjakov
Kot zatrjujejo na Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje, je celovita prenova šolskega sistema ena od prioritet dela sedanje vlade. V ta namen so ustanovili Delovno skupino za pripravo Nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja za obdobje 2023–2033. Ta se je prvič sestala 10. januarja, sestavlja pa jo 31 strokovnjakov z različnih področij. Poleg krovne delovne skupine naj bi oblikovali tudi manjše podskupine, v katerih bodo naslavljali zlasti naslednja vsebinska področja: strokovni in karierni razvoj zaposlenih v vzgoji in izobraževanju; poučevanje, učenje, spremljanje napredka ter preverjanje in ocenjevanje znanja; zagotavljanje varnega in spodbudnega okolja za optimalni razvoj posameznika; družbeni razvoj ter vloga vzgoje in izobraževanja; vzgojno-izobraževalni sistem ter sistem ugotavljanja in zagotavljanja kakovosti.
Kot povedo na ministrstvu, poteka oblikovanje strateškega dokumenta za področje vzgoje in izobraževanja sočasno s kurikularno prenovo učnih načrtov, končno besedilo programa pa bo pripravljeno predvidoma do konca leta 2023.
Stihijsko reševanje težav
Še bolj kritičen je Gregor Deleja. »Ena večjih težav v slovenskem šolstvu v zadnjem desetletju je stihijsko reševanje težav. Proces, ki se imenuje prenova vzgojno-izobraževalnih programov s prenovo ključnih programskih dokumentov, sta Zavod RS za šolstvo in Ministrstvo za izobraževanje znanost in šport kot del ukrepov nacionalnega načrta, ki se financira iz Mehanizma za okrevanje in odpornost, začela jeseni 2022. Na osnovi slabo opredeljenih/nedomišljenih izhodišč bo tako prenovljen kurikulum za vrtce, učni načrti osnovnošolskega in gimnazijskega izobraževanja in učni načrti ter katalogi znanj za splošnoizobraževalne predmete v poklicnem in strokovnem izobraževanju, ki naj bi smiselno in strokovno utemeljeno vključevali med drugim tudi kompetence za trajnostni razvoj, digitalne kompetence, podjetne kompetence, vključno s finančno pismenostjo,« našteje. Doda, da ta proces pomeni nekaj takšnega, kot če bi želeli začeti graditi hišo pri strehi. »S celovitim razmislekom o temeljih se tudi to pot ne ukvarja nihče. Pa so prav ti ključni za odpornost sistemov v prihodnosti,« poudari.
Potrebujemo lažje prehajanje med izobraževanjem in zaposlitvami
Kako pa se slovenski izobraževalni sistem prilagaja potrebam gospodarstva? »Vprašanje prihodnosti sistema vzgoje in izobraževanja je v veliki meri odvisno od odgovora na vprašanje o prihodnosti dela in (prostega) časa oziroma o tem, kako, če sploh, bo mezdno delo krojilo življenja prihodnjih generacij,« meni Gregor Deleja. Ocenjuje, da nas najbrž v prihodnosti čaka krajšanje delovnega časa, zato se mu zdi nujno, da o tem razmišljamo pri načrtovanju ciljev, organizacije in vsebine vzgoje in izobraževanja v naslednjih desetletjih, ko moramo posvetiti pozornost prožnemu prehajanju med poljem edukacije in zaposlitvami. »Če se pri snovanju novih izhodišč sistema vzgoje in izobraževanja usmerimo le v službe ali v razvijanje podjetniških spretnosti, bo to napačen pristop,« je prepričan. Potreben bo bistveno širši razmislek, »ki bo šel v smeri, da ljudem omogočimo oblikovati dolgoročno družbeno in ekonomsko blaginjo zase, za svoje družine in skupnosti. V tem kontekstu je treba izpostaviti tudi priznavanje in ocenjevanje pridobljenih veščin in znanj – usmerjenost zgolj na kvalifikacije je nezadostna, saj morajo procesi socializacije in interakcije predstavljati jedro vzgoje in izobraževanja.«
Dijaki potrebujejo temelj za hitro učenje specifičnih znanj
»Gospodarstveniki pravijo, da sedanji učni programi niso dovolj sodobni, da bi izobrazili mlade po njihovi meri, vendar je treba poudariti, da se poklicne in strokovne šole zelo trudijo čim bolje usposobiti dijake in jim zagotoviti čim več potrebnih znanj, vendar tega dela same ne morejo opraviti v celoti,« pa pravi Danijela Makovec Radovan. Izpostavi, da imamo različne programe in da dijaki v poklicnem in strokovnem izobraževanju pridobijo drugačna znanja od tistih v gimnaziji. »Pri poklicnih in strokovnih programih je pomembno, da dijaki dobijo dovolj široka poklicna znanja, da se lahko, ko vstopijo na trg dela, zelo hitro priučijo specifičnih znanj, ki jih neko podjetje potrebuje. Seveda ne moremo od šol pričakovati, da bodo imele vse tiste naprave in stroje, ki jih uporabljajo podjetja in so lahko tudi precej dragi. Da zmanjšamo razkorak, je zato izjemno pomembno praktično usposabljanje pri delodajalcih, ki mora biti čim bolj kakovostno in dijakom omogočiti čim večjo vpetost v proces dela podjetja,« svetuje strokovnjakinja in doda, da ni naloga šolskega sistema, da se tako hitro spreminja, kot se spreminjajo potrebe na trgu dela, saj šolski sistem ne pripravlja zgolj na delo, ampak daje tudi splošno izobrazbo.
S pomočjo dijakov in študentov lahko razbremenijo delavce
In kaj o tem pravijo na Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje? Praktično usposabljanje dijakov in študentov z delom je obvezni sestavni del posameznih izobraževalnih programov in predstavlja vsebino, ki omogoča pridobitev praktičnih znanj že v času izobraževanja. »Tako npr. Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju in Zakon o višjem strokovnem izobraževanju določata, da srednje poklicno in strokovno izobraževanje ter višje strokovno izobraževanje izvajajo šole z delodajalci. Delodajalci v javnem in zasebnem sektorju pa so ob spremembi zakonodaje, ki ureja poklicno in strokovno srednješolsko izobraževanje, podpirali vključitev in opredelitev praktičnega usposabljanja z delom v okviru izobraževalnega programa, saj so poudarjali nujnost, da dijak v času izobraževanja pridobi tudi praktične kompetence za opravljanje poklica,« pojasnijo. Dodajo, da je za zagotovitev kakovostnega praktičnega usposabljanja dijakov ali študentov pomembno, da jih delodajalec čim bolj vključi v delovni proces, kar jim omogoči uspešno pridobivanje izkušenj, podjetju pa omogoči delno razbremenitev delavcev.
Pred kratkim je izšel tudi razpis za vpis v srednje šole za prihodnje šolsko leto. Priprava razpisa za vpis je (kot vsako leto) temeljila na analizi mreže šol, stališčih socialnih partnerjev in pobudah gospodarstva ter demografske projekcije.
Na ministrstvu pravijo, da so na področju visokega šolstva vzpostavili sistem spremljanja zaposljivosti diplomantov na podlagi anonimiziranih administrativnih podatkov. »Ta je visokošolskim zavodom v podporo pri prenovi, pripravi in izvedbi študijskih programov, vključno z oblikovanjem učnih izidov, ki bodo diplomantom zagotavljali ustrezne kompetence za trg dela (samoevalvaciji, prepoznavanju in ciljnem usmerjanju študentov, bodočih študentov in diplomantov v okviru poklicnega in kariernega svetovanja; razvijanju podpornih sistemov). Na podlagi metodologije za analizo zajetih podatkov so visokošolskim institucijam na voljo podatki o statusu diplomantov po zaključku študija (njihov vstop in gibanje na trgu dela),« še povedo.
