Vloga žensk se spreminja v skladu s časom, pomembnejšimi dogodki in družbenim razvojem. O tem smo se pogovarjali s Špelo Brecelj, zdravnico, filozofinjo, umetnostno zgodovinarko, psihoterapevtko in strokovno vodjo inštituta za integrativno medicino Mokša, ki meni, da je bistvena razlika v primerjavi s preteklostjo predvsem v tem, da je vloga žensk dandanes mnogo bolj javna in precej manj omejena na zasebno sfero, po drugi strani pa je tudi precej ohlapnejše definirana.
Kaj pomeni biti ženska v današnjem času?
»Kaj pomeni biti ženska, je danes veliko bolj odprto vprašanje, odgovor nanj pa je pogosto le nizanje vsega, kar ženske zmoremo – kar je skoraj vse, kar zmorejo moški, pa še vse tisto, kar zmoremo specifično ženske. Videti je torej, da biti ženska pomeni biti karkoli,« poudarja sogovornica. Mnogo žensk to interpretira napačno in meni, da biti karkoli pomeni biti vse, kar pa je običajno preveč za eno samo osebo.
Poleg naraščajoče osvobojenosti od strogih definicij ženske pa smo od svojih prababic in babic podedovale še breme, ki ga strokovno imenujemo transgeneracijska travma. »Gre za kolektivno travmo druge svetovne vojne v kombinaciji z intimnimi travmami posameznic, ki so živele v časih, ko je bilo spolno, fizično, psihološko in ekonomsko nasilje nad ženskami ustaljen del vsakdana,« pojasnjuje sogovornica.
Te travme se dedujejo tako v epigenetskem zapisu, vzorcih čustvovanja in vedenja, v življenjskih scenarijih in odnosnih vzorcih kot tudi v družbenih pričakovanjih, diskurzu in narativah. Prva, ki se je z njimi začela bolj množično zavestno ukvarjati, jih prepoznavati in celiti, pa je generacija žensk, ki so danes v srednjih letih.
»Odgovornost sodobnih generacij je, da se posvetimo zdravljenju na intimni in kolektivni ravni, s tem pa postopoma ustavimo normalizacijo nasilja vseh vrst, na vseh ravneh, neodvisno od spola,« ob tem opozarja sogovornica.
Stopnja enakosti ni vedno odvisna od gospodarskega razvoja
V raziskavi, ki sta jo letos izvedli sekciji organizacije Združenih narodov za razvoj (United Nations Development Programme) ter za spolno enakost in opolnomočenje žensk (UN Women) je bilo ugotovljeno, da moč in svoboda žensk še vedno ostajata v veliki meri omejeni, popolne enakosti spolov pa ni dosegla še nobena država. Uporaba dvojnega indeksa (eni strani za ugotavljanje vloge žensk, na drugi pa za splošen razvoj) je obenem pokazala, da neenakopravnost spolov ni nujno tesno povezana z dejanskim gospodarskim stanjem določenega področja. V nekaterih državah, ki so sicer na skrajnem repu razvoja, so namreč tudi najmanjše razlike med spoli.
Pomembno vlogo pri tem ima seveda trenutno stanje sveta, ki ga zaznamujejo številne, med seboj povezane krize, vztrajajoči konflikti, vse večja družbena polarizacija in breme podnebnih sprememb, kot tudi še vedno trajajoče okrevanje po svetovni pandemiji. Že pred temi kaskadnimi krizami je svetovna skupnost zašla s poti, da bi do leta 2030 dosegla enakost spolov, trenutni trendi pa so napredek potisnili še dlje.
Nekaj ključnih ugotovitev iz raziskave:
- Na svetovni ravni je ženskam omogočeno doseči le 60 odstotkov njihovega polnega potenciala in v povprečju dosežejo 28 odstotkov manj kot moški v ključnih vidikih človekovega razvoja.
- Nobena od 114 obravnavanih držav ni dosegla popolne enakosti spolov, hkrati pa manj kot odstotek žensk živi v državah z visoko stopnjo ženske emancipacije in spolne enakosti. 3,1 milijarde žensk (več kot 90 odstotkov) živi v državah z nizko stopnjo omenjenih kriterijev.
- Približno 8 odstotkov žensk živi v državah z nizko ali srednjo opolnomočenostjo žensk, vendar visoko uspešnostjo pri doseganju enakosti spolov. Na drugi strani pa nobena država ni dosegla visokega opolnomočenja žensk ob hkratnih velikih razlikah med spoli.
- Večji razvoj sam po sebi ne zadostuje za večjo enakopravnost – več kot polovica držav z nizkim ali srednjim rezultatom namreč sodi med visoko razvite države sveta.
S staranjem se povečuje tudi revščina
Podatki Statističnega urada Republike Slovenije (SURS) pravijo, da je na začetku lanskega leta pri nas živelo 1.049.485 žensk, ki so predstavljale 49,8 % vseh prebivalcev Slovenije. Približno dve tretjini sta bili stari med 15 in 64 let, delovno aktivnih pa je bilo 40 %. Starejših od 65 let je bila približno četrtina, sčasoma pa se bo glede na projekcije o gibanju prebivalstva njihov delež še povečeval. Po letu 2040 naj bi tako na vsako dekle, staro do 15 let, prišli dve ženski, stari 65 let ali več.
Z zviševanjem starosti pa se zvišuje tudi stopnja tveganja revščine, ki je pri ženskah večja kot pri moških. Lani so npr. ženske predstavljale 52 % vseh ljudi, ki so živeli pod pragom tveganja revščine, od teh pa je bila vsaka tretja stara 65 let ali več.
V Sloveniji imamo ženske relativno gledano dobro podporo države
Položaj žensk v Sloveniji je sicer dober, če ga primerjamo z Evropo, kaj šele s preostalim svetom, kar potrjujejo številni kazalniki kakovosti življenja, varnosti in enakopravnosti.
Po podatkih Eurostata Slovenke živijo dlje od povprečja EU, so višje izobražene in imajo boljše delovne pogoje – po številu mater s tremi ali več otroci, ki so delovno aktivne, je Slovenija v samem vrhu med državami EU, hkrati pa ima tudi eno najmanjših vrzeli pri razlikah v plači med moškimi in ženskami.
Tudi Špela Brecelj ugotavlja, da je stanje pri nas solidno: »Slovenke razmeroma dobro podpira država, imamo razmeroma dostopno zdravstveno oskrbo, priložnosti za vseživljenjsko izobraževanje, dobro urejeno spremljanje in podporo v času nosečnosti in zgodnjega materinstva.«
Naša družba vsaj na deklarativni ravni vztraja pri enakovrednosti in enakopravnosti spolov, ulice so večinoma varne, vpliv represivnih aspektov religij pa je relativno blag. Vztrajno se ohranja tudi pravica do varnega, strokovnega in dostopnega splava, ki je nujna za fizično, psihološko in ekonomsko varnost posameznice. Sogovornica v zvezi s tem ocenjuje, da se z ozaveščanjem in izobraževanjem vedno bolj razvija rahločutnost tudi v vrstah policistov, socialnih delavcev in drugih, ki delajo z ženskimi žrtvami spolnega, družinskega in drugega nasilja, kar bo pripomoglo k še bolj varnim in zaupanja vrednim javnim službam.
Biti superženska je dvorezen meč
V formalnem smislu smo torej Slovenke v zelo dobrem položaju, bolj kot sistemske pomanjkljivosti pa nas ogrožajo odnosi – družinski, partnerski, na delovnem mestu, pa tudi odnosi samih do sebe.
Sogovornica pri tem izpostavlja arhetip, ki je pogost med Slovenkami srednje generacije, in ga imenuje Superženska-ki-ne-ve-da-to-je. Gre za posameznico, ki je polno zaposlena, doprinaša vsaj polovico k družinskemu proračunu, skrbi za večji del gospodinjstva, odnosne potrebe vseh družinskih članov, ob tem pa poskrbi še za starše, otroke, lastne talente in še kaj, v mislih pa ima nenehno tudi svojo podobo, privlačnost in urejenost.
Na eni strani ta arhetip ustvarja žensko, ki je učinkovita, zanesljiva in storilnostno naravnana, kar daje občutek, da bi sistem brez nje razpadel. Sama lahko v tej nepogrešljivosti najde zadovoljstvo, potrditev svoje zaželenosti in pomembnosti v odnosih. Na drugi strani pa to prinaša preobremenjenost in nenehno stanje delovanja, v katerem ni prostora, da bi ženska preprosto obstajala, bila v stiku s sabo in upoštevala svoje meje.
»Past tovrstne naravnanosti je tudi v tem, da usmerja pogled v vse tisto, kar še mora biti postorjeno, in ne dovoljuje nujnih trenutkov zmagoslavja in počitka po opravljenem delu. Z drugimi besedami, nikoli ni dovolj dobro,« pojasnjuje strokovnjakinja. Nenehno nezadovoljstvo, ki se iz tega razvije, vodi v izčrpanost in bolezen, saj šele ta pomeni dovoljenje za počitek.
Nove generacije na vse gledajo drugače – tudi na spol
Seveda pa obstaja tudi možnost, da mlade ženske zgoraj našteta merila zavrnejo, pri čemer jih sodobna zahodnjaška družba z vedno bolj razrahljano definicijo ženskosti podpira. V tej novi svobodi pa se skriva tudi nova vrsta odgovornosti, ki od posameznice zahteva, da sama sestavi svojo intimno definicijo dovolj dobre ženske.
»Odločitev za visoko izobrazbo in kariero, za vseživljenjsko partnerstvo, za materinstvo itd. nikakor ni več samoumevna, kot je bila še generacijo ali dve nazaj. Generacije, ki danes prehajajo v zgodnjo odraslost, niti spola ne jemljejo nujno več za osrednji identifikator svojega življenja,« pojasnjuje Špela Brecelj.
Druga stran te naraščajoče svobode pomeni, da nekatera eksistencialna vprašanja ostajajo od družbe neodgovorjena, posameznica pa mora odgovore nanje najti sama, kar od nje zahteva zrelost in značajsko trdnost, ki pa prideta šele z leti. Avtentične odgovore, do katerih je težko priti, z lahkoto nadomestijo vsebine, ki jih mlada posameznica najde na družbenih omrežjih. Ta s svojimi mehurčki mikrokultur namesto nje odgovarjajo na vprašanje, kako biti ženska, ter istočasno ponujajo interpretacije in vrednotenje enakopravnosti spolov.
»Tako imamo na eni strani spektra mlade, ki so izjemno poučeni in tankočutni glede teh vprašanj, na drugi strani pa predstavnike iste generacije, ki si delijo isti fizični prostor, a povsem drugačno virtualno družbo, ki na ta vprašanja odgovarjajo zelo drugače ali pa se z njimi sploh ne ukvarjajo,« razloži sogovornica.
Najpomembnejša je avtentičnost
V današnjem svetu se soočamo s številnimi razmerami, ki dodajajo k občutku nevarnosti, ogroženosti in negotove prihodnosti – pandemija, vojna v Ukrajini, vremenski ekstremi, stanovanjska in gospodarska kriza, pa tudi razmere na bolj osebni ravni, kot so finančna negotovost, nevarni intimni odnosi. Te tako imenovane mejne situacije nas pahnejo iz vsakdanjega življenja in še bolj podčrtajo nujnost avtentičnih odgovorov na eksistencialna vprašanja – o lastnem bistvu in smislu, sprejemanju družbenih vlog ali oblikovanju odnosov.
Če ženska na ta vprašanja ne odgovarja avtentično, bo čutila nelagodje, ki se najpogosteje kaže kot anksioznost. Po drugi strani pa lahko pride do nelagodja tudi, če se njena avtentičnost ne sklada z (mikro)kulturnimi normami, saj je v tem primeru težje poskrbeti za svoji potrebi po simbiozi in po avtonomiji.
»Kdor se s temi vprašanji dandanes noče ukvarjati, jih bo pač pustil neodgovorjena, a cena v obliki eksistencialne stiske bo toliko večja. Večja stiska, večja anksioznost, večja potreba po tem, da bežimo od sebe in lastne svobode,« še doda Špela Brecelj.
