Kljub grozečemu imenu vražji gobani (Rubroboletus satanas) ne sodijo med najbolj strupene gobe. A vseeno se jim moramo izogniti – zaradi zastrupitve in ker so zavarovani!
Ob morebitnem zaužitju zastrupitev običajno ni smrtno nevarna. So pa vražji gobani strupeni tudi, če jih termično obdelamo ali sušimo. Strupi delujejo lokalno na želodčno in črevesno sluznico.
Simptomi se pojavijo po dobrih štirih urah po zaužitju v obliki slabosti, bruhanja in diareje. Pride lahko tudi do motenj v krvnem obtoku, do znojenja in hude izsušitve, kar lahko privede do odpovedi ledvic.
Bel klobuk in rdeča trosovnica
Vražji goban ima značilno obliko gobanov, od užitnh pa se razliluje predvsem po barvah. Klobuk starejše gobe se razpre in je običajno šrši od višine odebeljenga beta. Mesnat klobuk doseže premer do 30 cm. Sprva je kroglast z zapognjenimi robovi, nato razprt in na koncu vzbočen. Gladka površina klobuka je bele ali svetlo sive barve z olivnim odtenkom. Trosovnica je sprva rumenooranžna, s časom pa postane značilne rdeče barve. Do 15 cm visok bet je v dnišču odebeljen, rumenkastih odtenkov z rdečo mrežico, ki je v sredini močneje obarvana. Meso je belo, sivo ali rumenkasto, pri starejših gobah neprijetnega okusa in vonja. Na prerezu rahlo pomodri.
Možna zamenjava
Vražji gobani k sreči niso pogosti in jih uvrščamo med zavarovane gobe. Najbolje uspevajo na apnenčastih tleh v listnatih gozdovih, od poletja do pozne jeseni.
Vražje gobane je mogoče pomotoma zamenjati s pogojno užitnimi vrstami gobanov, ki imajo rdeč bet ali trosovnico (svinjski goban, rdečerumeni goban, škrlatni goban). Slednje lahko zaužijemo, če jih dobro prekuhamo in odlijemo vodo.
