Če dalj časa previdno napovedovana ‘vojna za vodo’ dokaj odkrito že poteka v nekaterih manj razvitih delih sveta, pa se v bolj razvitem oziroma zahodnem delu sveta razpreda še v prikriti obliki poskusov monopolizacije uporabe vode oziroma njeni privatizaciji. Med ljudmi se vse bolj s strahom postavlja vprašanje, ali nas raznovrstni sporazumi o pravicah do črpanja in distribucije vode, ki se sklepajo z bolj ali manj glasno privolitvijo politike, vodijo k privatizaciji vode oziroma krčenju pravice do vode, kot temeljne človekove pravici?
»Privatizacija vode v Sloveniji ni predvidena,« so nam kratko, jasno in nedvoumno odgovorili na za slovenske vode pristojnem Ministrstvu za okolje in prostor. Ter dodali nekoliko širši pogled na vročo tematiko o prehodu pravice do vode v zasebne roke: »Slovenska zakonodaja vodo opredeljuje kot naravno javno dobro. Zakon razlikuje splošno rabo vode in posebno rabo vode, za katero je potrebno pridobiti vodno pravico, ki jo podeljuje samo država v obliki vodnih dovoljenj oziroma koncesije. To pomeni, da nihče v Republiki Sloveniji ne more pridobiti lastninske pravice nad vodo. Izjema je le vodna pravica, ki se nanaša na odvzemanje vode za proizvodnjo pijač, in to v količini odvzete vode, ki je določena v aktu, na podlagi katerega je bila pravica pravnomočno pridobljena.«
“Nihče v Republiki Sloveniji ne more pridobiti lastninske pravice nad vodo. Izjema je le vodna pravica, ki se nanaša na odvzemanje vode za proizvodnjo pijač.”
‘Igre za vodo’
Kot so nam še pojasnili na Ministrstvu za okolje in prostor, zakon o vodah določa, da vodno dovoljenje za rabo vode za oskrbo s pitno vodo, ki se izvaja kot gospodarska javna služba, pridobita občina ali država. Občina v skladu s predpisi določi ali izbere izvajalca javne službe oskrbe s pitno vodo. Zakon o gospodarskih javnih službah določa štiri možne oblike izvajanja gospodarskih javnih služb, med njimi tudi oskrbe s pitno vodo in sicer kot javno podjetje, režijski obrat, javni gospodarski zavod ali kot koncesija.
Strah o prikriti privatizaciji vode se lahko razume tudi v odgovoru ljudi, ki se po službeni dolžnosti ukvarjajo z vodo in tako morda malce globlje poznajo ozadje ‘iger za vodo’. Tako dr. Lidija Globevnik, iz Tematskega centra za raziskave, študije in razvoj projektov na vodah, TC Vode, in predsednica Društvo vodarjev Slovenije poudarja, da absolutno ne bi smeli dopustiti, da nam politiko ravnanja z vodo kreirajo (skrito) profitne družbe ali razna združenja. »Oskrba z vodo, skrb za odpadno vodo in nadzor na slovenskim vodnim krogom z inštrumenti vodnih pravic in soglasij mora nedvoumljivo ostati javna, skupna in naša.«
Prikrita privatizacija?
Da ni vse tako, kot naj bi bilo, opozarjajo tudi številne civilne iniciative, ki se borijo za to, da voda ostane javno dobro. Tako denimo v iniciativi Za Slovenijo in svobodo opozarjajo, da smo v Evropi priča vse pogostejšim pritiskom po privatizaciji vode. Evropski parlament se kljub zahtevam svojega prebivalstva, da se pravica do vode vpiše v Evropsko ustavo, izogiba takim željam svojih državljanov. Te so denimo nedvoumno izrazili v peticiji gibanja Right2Water, podpisalo pa jo je 1,9 milijona državljanov EU. Resolucijo ‘Pravica o vodi’ so v EU parlamentu sprejeli le z 50,4% glasovi za, 13,3% poslancev je bilo proti, 36,3% pa se je glasovanja vzdržalo. V gibanju Right2Water so osupli in ogorčeni, saj so prepričani, da bi morala biti resolucija sprejeta s 100 odstotno podporo predstavnikov evropskega ljudstva, saj gre za njihove pravice in dobro. Sprašujejo se, ali so poslanci podlegli interesom kapitala, ki v vodi vidi le še enega od virov dobička.
Slabe prakse potrjujejo strahove
Zagovorniki privatizacije pri svoji pogajanjih za pridobitev koncesij navajajo, da zasebni kapital omogoča velika vlaganja in hitrejšo in bolj kakovostno preskrbo z vodo. Po drugi strani pa nasprotniki na osnovi dosedanjih praks po svetu razkrivajo, da večina privatizacijskih shem ni učinkovitejših od javnih ter da monopolno obnašanje zasebnikov močno zvišuje cene, zmanjšuje kakovost dobave ter zaradi nevlaganja zmanjšuje vrednost vodne infrastrukture. Da je temu tako, kažejo primeri privatizacije vode v Grčiji, Bolgariji, Španiji, na Portugalskem, nekaterih državah Južne Amerike, Indije in še nekaterih državah, kjer so velike korporacije prevzele nadzor nad vodnimi viri in oskrbo z vodo. Posledica je slabša kakovost vode iz vodovodov, tudi za nekaj 100% povišane cene, kar zasebnim lastnikom vode prinaša velike dobičke. Vojna za vodo v prikriti obliki njene privatizacije tako ni več ‘znanstvena fantastika neke daljne prihodnosti’.
Vlado Kadunec
