»Kako je možno, da nam znanstveniki že tako dolgo nedvoumno sporočajo, kaj prihaja, a hkrati se zdi, da se nič ne spremeni,« se je v uvodu spraševala Gaja Brecelj, direktorica Umanotere.
Predloge, kako konkretno bi morali iz teorije v prakso, glede na trenutno stanje je na posvetu predstavilo več strokovnjakov.
EU bo morala dvigniti ambicije za nižanje emisij
Klaus Röhrig, koordinator za podnebne in energetske politike EU pri CAN Europe je izpostavil, da podnebne motnje vedno vodijo do korenitih sprememb v družbi, najhujše posledice pa vedno znova prizadenejo že ranljive skupine in tiste, ki so k podnebnim spremembam najmanj prispevali.
»EU mora glede na svoje zgodovinske emisije ukrepati zadostno,« je poudaril ter izpostavil, da bo v skladu s stališčem Evropskega znanstvenega svetovalnega odbora za podnebne spremembe »ambicije za nižanje emisij treba s 55 % dvigniti na 70 % ali več do 2030. To bi znatno zmanjšalo emisije EU do leta 2050, posledično pa bi se povečala pravičnost prispevka EU pri blaženju podnebnih sprememb.«
(Ne)izvajanje trajnostne prometne politike povzroča velike stroške
Marko Peterlin z Inštituta za politike prostora je bil kritičen do trenutnih ukrepov trajnostne prometne politike oz. do njihovega (ne)izvajanja ter izpostavil, da je težava »manko informacij in obveščanja o procesih« in počasno delovanje na ravni države in politike. Posvaril je tudi pred paničnim ukrepanjem, ki ne naslavlja izvora problema: »Tretji pas na avtocestah je panično ukrepanje.«
Katarina Trstenjak z Instituta Jožef Stefan se je osredotočila na razogljičenje na področju prometa, ki v Sloveniji odda skoraj polovico emisij toplogrednih plinov: »Leta 2021 je bilo število kilometrov, opravljenih z osebnimi avtomobili, 5,5 % nižje kot leta 2017, v istem obdobju se je št. registriranih avtomobilov povečalo za 6,2 %. Večina izpustov je bila še vedno iz osebnih avtomobilov (61 %).«
Na ekonomsko plat razogljičenja se je v svoji predstavitvi osredotočil dr. Aljoša Slameršak iz Policy Lab, Ljubljana in Inštituta za okoljske znanosti in tehnologijo, Avtonomna Univerza v Barceloni. »Za razogljičenje do 2040 bi potrebovali 2 % BDP na leto (ocena iz 2018), danes pa verjetno okoli 3 % BDP na leto. Po drugi strani je Slovenija leta 2022 namenila 2 % BDP za subvencioniranje fosilnih virov.« Poudaril je tudi nujnost pravičnega prehoda, ki »zahteva porazdelitev stroškov, ki bo skladna z odgovornostjo za podnebne spremembe in hkratno priznanje pravice za dostojno življenje vseh.«
Bo stanje podnebne politike izboljšal novi slovenski podnebni zakon?
Osnutek je predstavil Andrej Gnezda, v. d. direktorja direktorata za podnebje pri Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo: »Osnutek novega zakona vsebuje tri glavne smernice: okrepljene aktivnosti krepitve podnebne odpornosti s strategijo prilagajanja in regionalnimi akcijskimi načrti prilagajanja, zagotovitev podnebno odpornih infrastrukturnih projektov s podlago, s katero se bo preverjalo vplive na podnebje ter ozelenitev javnih financ skozi vzpostavitev sistema označevanja proračunskih prihodkov, odhodkov in davčnih izdatkov.«
Vir: Umanotera
