Sprva zelene žižole konec septembra postajajo rjave in se začnejo mehčati. Popolnoma dozorele spominjajo na datlje, tako po obliki kot okusu.
Prav tako imajo podolgovato peško, so precej sladki in nič čudnega, da jih ponekod imenujejo tudi kitajski datlji. Dokler so čvrsti in še lisasto zeleno obarvani vsebujejo veliko vitamina C, veliko več kot limone!
Zdravilni učinki žižol
Sadeđi so tudi pomemben vir vitaminov B kompleksa, bioflavonidov, aminokislin in mineralov (železo, kalcij, fosfor, kalij, magnezij). Zreli, še čvrsti sadeži vsebujejo približno četrtino sladkorjev.
V kitajski medicini velja žižola za sadež, ki umirja čustva in ima pomirjajoč učinek na živčni sistem. Deluje protivnetno in odvajalno, ter pomaga pri izkašljevanju in pri zniževanju krvnega pritiska. Uporabni so tudi listi, skorja in korenine, predvsem za pripravo čajev in izdelavo zdravilnih pripravkov. Iz posušenih sadežev lahko skuhate čaj, ki pomaga pri zdravljenju dihalnih poti v primeru prehlada. Žižole je potrebno kuhati približno 15 minut. Čaj blagodejno vpliva tudi na ožilje, ledvice, jetra, srce, za krepitev imunskega sistema, pomaga pri težavah z želodcem, lajša utrujenost…
Pestra uporaba
Veje žižole so tanke in pogosto upognjene navzdol, listi pa so manjši, drobno nazobčani, podolgovati in usnjati. Deblo je značilno rjavo rdeče barve. Cvetovi so majhni, obarvani belo rumeno. Konec avgusta že lahko občudujemo majhne podolgovate ali celo hruškaste svetlo zelene plodove – odvisno od sorte. Septembra začnejo postopno spreminjati barvo v rjavo rdečkasto. Plodove lahko uživamo presne ali posušene. Iz njih pripravljajo tudi sirup, kis, sok ali kompot. Posušene ali predelane v pasto so uporabne za pripravo različnih omak in sladic, ponekod pa jih dodajajo testu za peko kruha. V Italiji iz žižol pripravljajo liker, v Istri pa so cenjene namočene v žganje – tropinovec.
Žal so sadeži naprodaj predvsem na Primorskem, kjer trnata drevesa najbolje uspevajo. Toda, ker prenesejo nizke temperature, jih lahko gojimo tudi v vinorodnih predelih v notranjosti Slovenije. Listopadno drevo raste zelo počasi in ima gost, trden les, ter je razmeroma nezahtevno. Rastlina domnevno izhaja iz severne Afrike in Bližnjega Vzhoda, od koder so jo prinesli na Kitajsko. Tam jo gojijo že več tisočletij in velja za najstarejše sadno drevo.
